Podmorniška taktika v bitki za Atlantik 1939-1945. 2. del

Nemška "Mlečna krava" (tip XIV) - U 464 - od leta 1942 v Atlantiku, oskrbuje druge podmornice z gorivom, torpedi in hrano.

Vstop ZDA v vojno je bistveno spremenil podobo bitke za Atlantik. Nemške podmornice dolgega dosega so bile v prvi polovici leta 1942 zelo uspešne ob ameriški obali, saj so izkoriščale neizkušenost Američanov v boju proti podmornicam. V konvojskih bojih sredi Atlantika pa »Sivi volkovi« niso bili tako lahki. Glede na naraščajočo moč spremstva in razširjanje vedno boljših radarjev na površinskih ladjah in zavezniških letalih je bilo treba spremeniti taktiko napadov na konvoje.

Že sredi decembra 1941 je Dönitz razvil načrt za prvi napad s podmornico na vzhodno obalo ZDA in Kanade. Upal je, da Američani nimajo izkušenj z bojem proti njegovim ladjam in da bodo podmornice tipa IX, poslane v te vode, precej uspešne. Izkazalo se je, da je imel prav, a bi lahko bilo tudi drugače, saj so britanski kriptologi vse do konca januarja 1942 spremljali gibanje nemških podmornic v oceanu. Ameriško poveljstvo so opozorili na načrtovani napad Nemcev in celo navedli, kdaj in kje točno naj bi ga pričakovali ter katere nemške ladje bodo v njem sodelovale.

HMS Hesperus - eden od britanskih rušilcev, ki sodelujejo v boju v Atlantiku z nemškimi podmornicami.

Vendar je bil admiral Ernest King, zadolžen za obrambo območja, preveč ponosen, da bi izkušenejše Britance vprašal, kako se najučinkoviteje branijo s podmornicami v plitvejših obalnih vodah. Kraljevi podrejeni pravzaprav niso storili nič, da bi Nemcem preprečili napad na bližino najpomembnejših ameriških pristanišč, čeprav so imeli za to od izbruha vojne na voljo mesec dni.

Minska polja je bilo mogoče postaviti tako, da bi bile mine nevarne samo za podmornice, postavljene na globini 15 m in nižje, ladje pa bi jih varno prečkale. Kralj bi lahko določil tudi, da je treba vsaj tretjino razpoložljivih rušilcev delegirati za spremstvo obalnih konvojev1, saj je bilo treba po izplutju iz pristanišč oblikovati skupine ladij vsaj na najnevarnejših odsekih (predvsem v bližini pristanišč) vzdolž obale in ki so jim dodeljeni s pokrovom rušilca ​​ali druge patruljne enote ter zagotavljajo kritje za prehod teh konvojev z enimi letali. Podmornice naj bi v teh vodah napadale posamezno in na veliki medsebojni razdalji, zato bi lahko le taka obramba bistveno zmanjšala izgube. Na žalost, ko se je začela nemška operacija, so ladje same odpotovale v obalne vode in podmornice bi jih lahko potopile tudi z topništvom na krovu, potem ko bi jih prestregli. Tudi na ameriški obali (in v samih pristaniščih) ni bilo poskrbljeno za uvedbo zatemnitve, ki je kasneje poveljnikom podmornic olajšala napade ponoči, saj so ladje proti luči z obale zelo dobro videle. In tistih nekaj letal, ki so jih Američani imeli na voljo (sprva 100), takrat sploh še ni bilo opremljenih z globinskimi bombami!

Zato pet podmornic tipa IX (U 123, U 66, U 109, U 130 in U 125) ni naletelo praktično na noben odpor, ko so 14. januarja 1942 kanadske vode ob južnih obalah Nove Škotske in blizu otoka Cape Breton , kjer je nekaj kanadskih ladij in letal precej grozeče protinapadlo. Kljub temu je bil začetek operacije Paukenschlag za Nemce zelo uspešen. Skupaj so potopili 2 ladij z nosilnostjo 23 BRT in poškodovali še 150 (510 BRT), ne da bi sami utrpeli izgube. Dönitz, ki je zdaj vedel, da bodo njegove ladje v teh vodah zaenkrat nekaznovane, je organiziral nove "valove", tj. nove in večje skupine podmornic, ki so nadaljevale z vedno bolj učinkovitimi akcijami (ko se je ena skupina po begu vrnila v francoske baze zmanjkalo goriva in torpedov, jih je bilo treba zamenjati). Čez dan so se podmornice spustile na globino od 2 do 15 m in tam obležale na morskem dnu nekaj milj od ladijskih poti, ponoči pa so se vračale in nadaljevale z napadi. Poskusi boja proti ameriškim ladjam v prvi četrtini leta 192 so bili skrajno neučinkoviti. Sami so patruljirali na določenih odsekih obale tako redno, da so poveljniki podmornic nastavljali ure v skladu z njimi in se zlahka izognili spopadu z njimi ali pa so sami napadli bližajočo se površinsko ladjo. Tako je bil potopljen rušilec USS Jacob Jones, ki ga je 45. februarja 135 torpedirala nemška podmornica U 1942.

V prvem četrtletju leta 1942 so podmornice v vseh vodah potopile 203 enote z nosilnostjo 1 BRT, Nemci pa so izgubili 133 ladij. Dve izmed njih (U 777 in U 12) sta marca potopili letali z ameriškimi posadkami. Na drugi strani je rušilec USS Roper že 656. aprila 503 potopil prvo podmornico (U 85) v bližini Severne Karoline. jim je marca 14 poslal pomoč v obliki 1942 korvet in 1942 ladij z vlečno mrežo, čeprav so te ladje potrebovali sami. Admirala Kinga so končno prepričali, da sproži konvoje med New Yorkom in Halifaxom ter med Key Westom in Norfolkom. Učinki so prišli zelo hitro. Število brodolomov se je zmanjšalo s 10 aprila na 24 maja in nič julija. Podmornice so se preselile v vode Mehiškega zaliva in obale Južne Amerike ter karibske regije in jih poimenovale novi "raj za podmornice", ker so bile tam še vedno zelo uspešne. V drugem četrtletju 24 so nemške podmornice potopile 5 enot z nosilnostjo 1942 BRT na vseh območjih Atlantika in sosednjih morij. V boju se je potopilo 328 podmornic, vključno z dvema v ameriških vodah.

V drugi polovici leta 1942 se je napad s podmornicami na ameriško vzhodno obalo nadaljeval in Nemci so v tem obdobju lahko razširili svoje operacije na morju, saj so pridobili možnost polnjenja goriva, torpedov in hrane iz zalog podmornic tipa XIV, znane kot "Mlečne krave". Kljub temu se je obramba Američanov pred njihovimi obalami postopoma krepila, predvsem moč letalskih patrulj in izgube Nemcev so počasi začele naraščati, prav tako pa tudi operacije v Atlantiku, predvsem v neposrednih konvojskih bojih.