Su-27 na Kitajskem
Leta 1996 je bil podpisan rusko-kitajski sporazum, na podlagi katerega je LRK lahko licenčno proizvedla 200 lovcev Su-27SK, ki so prejeli lokalno oznako J-11.
Ena najpomembnejših odločitev, ki je privedla do občutnega povečanja bojnih zmogljivosti kitajskega vojaškega letalstva, je bil nakup ruskih lovcev Su-27 in njihovih izpeljank s še večjimi zmogljivostmi. Ta korak je za dolga leta določil podobo kitajskega letalstva ter strateško in gospodarsko povezal Ljudsko republiko Kitajsko in Rusko federacijo.
Hkrati je ta poteza močno vplivala na razvoj drugih konstrukcij, tako izpeljank Su-27 kot naših, kot je J-20, četudi že zaradi motorjev. Poleg neposrednega povečanja bojnega potenciala kitajskega vojaškega letalstva je prišlo tudi, čeprav posredno in s soglasjem Rusije, do prenosa tehnologij in iskanja povsem novih rešitev, kar je pospešilo razvoj letalske industrije.
LRK je v precej težkem položaju in za razliko od svojih sosed, s katerimi odnosi niso vedno dobri, lahko uporablja le ruske tehnologije. Države, kot so Indija, Tajvan, Republika Koreja in Japonska, lahko uporabljajo veliko širši nabor bojnih reaktivnih letal, ki jih ponujajo vsi dobavitelji tovrstne opreme na svetu.
Poleg tega je zaostalost LRK, ki se hitro odpravlja na številnih področjih gospodarstva, naletela na resno oviro v obliki pomanjkanja dostopa do turboreaktivnih motorjev, katerih proizvodnjo so na ustrezni ravni obvladali le nekaj držav. Kljub intenzivnim poskusom samostojnega pokrivanja tega področja (China Aircraft Engine Corporation, zadnja leta neposredno odgovorna za razvoj in proizvodnjo motorjev, ima 24 podjetij in okoli 10 zaposlenih, ki se ukvarjajo izključno z delom na letalskih elektrarnah), je LRK še vedno je še vedno močno odvisen od ruskega razvoja, domače pogonske enote, ki naj bi se sčasoma uporabljale na lovcih J-000, pa imajo še vedno resne težave in jih je treba izboljšati.
Resda so kitajski mediji poročali o koncu odvisnosti od ruskih motorjev, a kljub tem zagotovilom je bila konec leta 2016 podpisana velika pogodba za nakup dodatnih motorjev AL-31F in njihovih modifikacij za J-10 in J. -11. Bojna letala J-688 (pogodbena vrednost 399 milijonov $, motorji 2015). Hkrati je kitajski proizvajalec pogonskih enot tega razreda izjavil, da je bilo samo v 400 izdelanih več kot 10 motorjev WS-24. To je velika številka, a velja spomniti, da Kitajska kljub razvoju in proizvodnji lastnih motorjev še vedno išče preverjene rešitve. Pred kratkim pa ni bilo mogoče pridobiti dodatne serije motorjev AL-35F41S (izdelek 1C) pri nakupu 117 večnamenskih lovcev Su-20, ki naj bi jih najverjetneje uporabljali lovci J-XNUMX.
Ne smemo pozabiti, da bi lahko le z nakupom ustreznih ruskih motorjev LRK začela ustvarjati lastne razvojne različice lovca Su-27 in njegovih kasnejših modifikacij ter začela oblikovati tako obetaven lovec, kot je J-20. To je tisto, kar je spodbudilo ustvarjanje domačih modelov svetovnega razreda. Omeniti velja tudi, da imajo Rusi sami že nekaj časa težave z motorji, zamujajo pa tudi ciljni motorji za Su-57 (AL-41F1 in Zdielije 117). Prav tako je dvomljivo, ali jim bo po začetku proizvodnje uspelo takoj priti v LRK.
Kljub nenehnim raziskavam in razvoju bodo letala Sukhoi še vrsto let steber kitajskega vojaškega letalstva. To še posebej velja za mornariško letalstvo, v katerem prevladujejo kloni Su-27. Vsaj na tem področju lahko pričakujemo, da bodo tovrstna letala ostala v uporabi še nekaj desetletij. Podobno je v primeru obalnega pomorskega letalstva. Oporišča, zgrajena na spornih otokih, bodo po zaslugi letal družine Su-27 omogočila potiskanje obrambnih črt do 1000 km naprej, kar naj bi po ocenah predstavljalo zadosten blažilnik za zaščito ozemlja LRK na celini. Hkrati ti načrti kažejo, kako daleč je država prišla od začetka uporabe prvih Su-27 in kako ta letala pomagajo oblikovati politične in vojaške razmere v regiji.
Prve dobave: Su-27SK in Su-27UBK
Leta 1990 je Kitajska kupila 1 enosedežni lovec Su-20SK in 27 dvosedežev Su-4UBK za 27 milijard dolarjev. To je bil prvi tovrstni posel po 30-letnem premoru pri kitajskih nakupih ruskih vojaških letal. Prva serija 8 Su-27SK in 4 Su-27UBK je prispela na Kitajsko 27. junija 1992, druga - vključno z 12 Su-27SK - 25. novembra 1992. Leta 1995 je Kitajska kupila še 18 Su-27SK in 6 Su -27UBK. Imeli so nadgrajeno radarsko postajo in dodali sprejemnik satelitskega navigacijskega sistema.
Neposredni nakupi od ruskega proizvajalca (vsi enosedežni kitajski "sedemindvajset" so bili zgrajeni v tovarni Komsomolsk na Amurju) so se končali s poslom iz leta 1999, zaradi katerega je kitajsko vojaško letalstvo prejelo 28 Su-27UBK. Dobava je bila izvedena v treh serijah: 2000 - 8, 2001 - 10 in 2002 - 10.
Ob njih so Kitajci kupili tudi rakete zrak-zrak srednjega dosega R-27R in male R-73 (izvozne izvedbe). Ta letala pa so imela omejene zmogljivosti za napade na tla, čeprav so Kitajci vztrajali pri nabavi letal z okrepljenim podvozjem, da bi zagotovili hkratno delovanje z največjo količino bomb in goriva. Zanimivo je, da je del plačila potekal z menjavo; v zameno pa so Kitajci Rusijo oskrbovali s hrano in blagom lahke industrije (le 30 odstotkov plačila je bilo v gotovini).
