MQ-25A Scat

Ko bo MQ-25A končno vstopil v uporabo, bo to najnaprednejše brezpilotno letalo na svetu. Vsaj med tistimi, ki niso skrivnost. Skoraj vse brezpilotne zrakoplove, ki so trenutno v uporabi, upravlja oseba na daljavo. MQ-25A naj bi predstavljal naslednjo generacijo - avtonomne brezpilotne letalnike, ki ostajajo le pod človeškim nadzorom. Fotografija ameriške mornarice

Po desetletju raziskav, testiranj in izpopolnjevanj je ameriška mornarica končno pripravila načrt za uvedbo brezpilotnih letalnikov v uporabo. Platforma, imenovana MQ-25A Stingray, naj bi začela obratovati leta 2022. Vendar to ne bo izvidniško-jurišno letalo in ni zahtevano, da ima nezaznavne lastnosti, kot je bilo prvotno predvideno. Njegova vloga je bila opravljanje nalog letala cisterne v zraku. Sekundarna naloga bo izvidovanje, izvidovanje in sledenje površinskih ciljev (NDP).

V začetku leta 2003 je ameriška agencija za napredne obrambne projekte (DARPA) začela dva eksperimentalna programa za ustvarjanje bojnih brezpilotnih zračnih vozil. Program ameriških zračnih sil je bil imenovan UCAV (Unmanned Combat Air Vehicle), program ameriške mornarice pa UCAV-N (UCAV-Naval). Leta XNUMX je Pentagon oba programa združil v en program, da bi ustvaril "Skupne bojne zračne sisteme brez posadke" ali J-UCAS (Skupni bojni zračni sistemi brez posadke).

Boeing je v okviru programa UCAV razvil prototip letala X-45A, ki je vzletel 22. maja 2002. Drugi X-45A je poletel novembra istega leta. Kot del programa UCAV-N je Northrop Grumman razvil prototip brezpilotnega letalnika z oznako X-47A Pegasus, ki je bil testiran 23. februarja 2003. Oba sta imela slabo radarsko vidnost, motorja sta bila skrita globoko v trupu in odprtine za dovod zraka v motor so bile nameščene v zgornjem sprednjem delu trupa. Oba sta imela tudi trupne bombne komore.

Po seriji zračnih testov je Boeing razvil še en prototip, imenovan X-45C. Za razliko od eksperimentalnega X-45A naj bi imel večjo in bolj namensko zasnovo ter spominjal na bombnik B-2A Spirit. Leta 2005 je bila načrtovana izdelava treh prototipov, a na koncu niso izdelali nobenega. Bistvo je bil umik zračnih sil iz programa J-UCAS marca 2006. Opustila ga je tudi mornarica, ki je začela svoj program.

Program UCAS-D

Leta 2006 je ameriška mornarica ponovno v sodelovanju z DARPA začela program UCAS-D (Unmanned Combat Air System-Demonstrator), t.j. izdelava demonstratorja brezpilotnega zračnega bojnega sistema. Northrop Grumman je vstopil v program s predlogom prototipa, označenim z X-47B, in Boeing z zračno različico X-45C, označenim z X-45N.

Končno je mornarica izbrala projekt Northrop Grumman, ki je bil sklenjen za izdelavo demonstracijskega brezpilotnega letala z oznako X-47B. V programu so kot podizvajalci sodelovala podjetja: Lockheed Martin, Pratt & Whitney, GKN Aerospace, General Electric, UTC Aerospace Systems, Dell, Honeywell, Moog, Parker Aerospace in Rockwell Collins.

Izdelana sta bila dva leteča prototipa: AV-1 (Air Vehicle) in AV-2. Prvi je bil dokončan 16. decembra 2008, vendar je bil preizkušen šele 4. februarja 2011 zaradi programskih zamud in potrebe po seriji preizkusov letalske elektronike. Prototip AV-2 je poletel 22. novembra 2011. Oba leta sta potekala v letalski bazi Edwards v Kaliforniji.

Maja 2012 je prototip AV-1 začel s serijo testiranj v mornariški bazi NAS Patuxent River v Marylandu. Junija 2 se mu je pridružil AB-2012. Preizkusi so vključevali zlasti preizkušanje elektromagnetnega spektra, taksiranje, vzlet s katapultom in pristanek z vlečno vleko v zemeljskem laboratoriju, ki simulira krov letalonosilke. Prvi vzlet katapulta je potekal 29. novembra 2012. Prvi pristanek po vrvi v reki Patuxent se je zgodil 4. maja 2013.

Konec novembra 2012 so se začela prva testiranja na krovu letalonosilke USS Harry S. Truman (CVN-75), zasidrane v pomorski bazi v Norfolku v Virginiji. 18. decembra 2012 je X-47B zaključil testiranje na morju na letalonosilki USS Harry S. Truman. Med kampanjo je bila ocenjena združljivost letala s hangarji, dvigali in sistemi na krovu letalonosilke. Preverili so tudi, kako se letalo obnaša pri manevriranju na krovu. X-47B se krmili s tal ali s krova letalonosilke prek posebnega terminala za daljinsko upravljanje CDU (Control Display Unit). "Operator" letala ga pritrdi na podlaket in zahvaljujoč posebni krmilni palčki lahko upravlja letalo kot avto po radiu. V zraku X-47B opravlja naloge avtonomno ali polavtonomno. Ne upravlja ga pilot, kot je to v primeru daljinsko vodenih letal, kot sta MQ-1 Predator ali MQ-9 Reaper. Operater letala X-47B dodeli samo splošne naloge, kot so letenje po izbrani poti, izbira cilja ali vzletanje in pristajanje. Nadalje letalo samostojno opravlja dodeljene naloge. Vendar pa lahko po potrebi prevzamete neposreden nadzor nad njim.

14. maja 2013 je X-47B odprl novo poglavje v zgodovini ameriškega letalskega letalstva. Letalo je po uspešnem izstrelitvi s krova letalonosilke USS George HW Bush (CVN-77) opravilo 65-minutni let in pristalo v bazi Patuxent River. 10. julija istega leta je X-47B dvakrat pristal na letalonosilki USS George HW Bush. X-47B je sam odpovedal tretji načrtovani pristanek, potem ko je samodejno zaznal anomalijo v delovanju navigacijskega računalnika. Nato je nadaljeval do Nasinega otoka Wallops v Virginiji, kjer je pristal brez težav.

Od 9. do 19. novembra 2013 sta oba letala X-47B prestala vrsto dodatnih testiranj na letalonosilki USS Theodore Roosevelt (CVN-71). To so bili prvi preizkusi dveh prototipov. Po 45-minutnem letu je letalo izvedlo pristajalne manevre z dotikom in pojdi. Njihovo obnašanje so ocenjevali pri veliko močnejših vetrovih in pihanjih iz drugih smeri kot med prejšnjimi testi. V drugem preizkusu je eno od letal letelo okoli letalonosilke, drugo pa med ladjo in kopensko bazo.

Do 18. septembra 2013 je bil skupni čas letenja X-47B 100 ur. Naslednji testi na krovu USS Theodore Roosevelt so potekali 10. novembra 2013. Stevardese letalonosilke so bile vključene v širši nabor vzletov in pristankov.