Vozili smo se: Husqvarna TE 250i v TE 300i 2018
Razvoj dvotaktnega vbrizga goriva se je v matičnem podjetju KTM začel že leta 2004, 10 let pozneje pa je šel tako daleč, da so prvi prototipi tudi »normalno vozni« in da lahko vozimo enduro, ki porabi 40 odstotkov manj goriva in manj olja in izpolnjuje standard Euro IV. Husqvarna vso svojo inteligenco hrani pod sedežem, kjer je varno skrita krmilna enota motorja, ki natančno meri položaj plina, hitrost, temperaturo, vlažnost in zračni tlak ter v milisekundah pošlje signal enoti za vbrizgavanje goriva in olja. Tako je zmogljivost motorja ves čas optimalna, ne glede na nadmorsko višino.
A da ne bo kdo mislil, da je Husqvarna le modro-bel KTM v plastični lupini. Pri vožnji po terenu je razlika hitro opazna. Husqvarna ima drugačen nosilec zadnjega amortizerja, prednje vilice WP pa so vpete v rezkane "pajke" za večjo togost in natančnejše krmiljenje pri visokih hitrostih. Poleg tega je zadnji del okvirja popolnoma drugačen, izdelan iz mešanice posebne trpežne kompozitne plastike. Pri plezanju po klancih in pospeševanju s polnim plinom je jasno, da se je Husqvarnin razvojni oddelek malce poigral z uravnavanjem motorja. Močneje se odziva na plin in je po naravi bolj agresiven. Zato je Husqvarna dražja od primerljivih enduro modelov KTM. V tej Husqvarni TE 300i, ko sem vozil v Brennu na Poljskem, je kralj ekstremnih dirk Graham Jarvis zmagal na najtežjem enduro reliju v Romuniji.
Vbrizgavanje goriva zagotavlja optimalne zmogljivosti ne glede na nadmorsko višino ali temperaturo zraka, dve različni zmogljivosti motorja in predvsem učinkovitejšo in linearno oddajo moči. Tudi poraba goriva in olja je bistveno manjša. Želim pa opozoriti, da je za vožnjo takšne adrenalinske bombe potreben izkušen voznik. Odličen je za plezanje v klanec, v tretji prestavi pa se tako rekoč vzpenja kamor koli želite, saj mu skoraj v nobenem območju vrtljajev ne zmanjka moči.
Druga pesem je TE 250i, ki je veliko bolj vsestranska, prijazna in manj utrujajoča. Za občasno vožnjo po motokros ali tekaških stezah, kjer je treba veliko voziti po koreninah in kjer se na dolgih spustih pozna vsak kilogram, je to celo boljše od zmogljivosti 300cc. To zmanjša utrujenost voznika med vožnjo, saj lažje vrteče se mase v motorju olajšajo krmiljenje. Lažje in hitreje spreminja smer, ob prevelikem dodajanju plina pa je bolj prizanesljiva kot monstruozni XNUMXs.
Posebej moram poudariti značilnosti vzmetenja v obeh primerih, kar je odlično za vsak teren. Ne glede na to, ali se po rečni strugi vzpenjate po hribih, koreninah ali na stezi za motokros, vedno poskrbite, da ima voznik dober stik s podlago. Zame, ljubiteljskega enduro voznika, ki obožuje klasični enduro in tehta 80 kg, se je TE 250i izkazal za popolno kombinacijo. Motor je zmogljiv, precej vodljiv in po potrebi tudi eksploziven (zlasti pri prehodu na dirkaški program za elektroniko), predvsem pa manj utrujajoč. Za tiste, ki tehtajo 90 kilogramov ali več, bo TE 300i najboljša izbira, zaradi svojega pošastnega navora bo všeč tudi vsem, ki se raje vzpenjajo po strmih pobočjih kot karkoli drugega, ko motor deluje pri nizkih vrtljajih. V primerjavi s prejšnjim modelom, pri katerem je gorivo v motor vstopilo skozi uplinjač, je zaskrbljujoč le mehanski zvok črpalke za gorivo. Če pa dovolj dobro vklopite plin, tega zvoka ne boste več slišali.
besedilo: Petr KavcicFoto: Martin Matula
