Test: Peugeot 508 2.2 HDi FAP GT

Tega smo pri Peugeotu že vajeni v nižjih razredih, vendar je pristop nov za avtomobile te velikosti z levom na nosu: Peugeot želi biti prestižnejši. Seveda gredo po svoji poti, a zdi se, da če hočejo, želijo biti malo podobni Audiju. Kar ni slabo.

Poglejte zunanjost: elementi so prestižni in poudarjajo nizko višino s precejšnjo širino in razkošno dolžino, sprednja in zadnja stekla so kupejevsko (in izrazito) ravna, pokrov motorja je dolg, zadek kratek, izbočene obline izstopajo ramena, ki poudarjajo trdoto, na koncu pa kromu niso posebej prizanesli. Le sprednji previs je še precej dolg.

Notri? Zdi se, da je odsev zunanjosti, vendar je jasno prilagojen položaju, v katerem se drži: veliko črne barve, veliko kroma ali "kroma", plastika pa je na otip večinoma prijetna in zato visoka kvaliteta. Vrtljivi gumb med sedežema, ki takoj pade v roko (še posebej, če je avto opremljen s samodejnim menjalnikom), služi vsem možnim nastavitvam, kot je danes v navadi, vendar po svoji obliki in oblikovanju skupaj z gumbi okoli njega, je zelo podoben sistemu Audi MMI. Tudi če se poglobimo v podrobnosti, je zaključek enak: 508 želi v voznikovem okolju ustvariti vtis prestiža.

Projicirno platno ni več tuje malim Peugeotovim avtomobilom in tudi tu ne deluje na vetrobranskem steklu, temveč na manjšem plastičnem vetrobranskem steklu, ki zdrsne iz armaturne plošče pred volan. Zadeva deluje, le pri določenih svetlobnih pogojih luknja na instrumentni plošči neprijetno odseva v vetrobranskem steklu, tam pred voznikom. Tudi testni 508 je bil dobro opremljen: v usnje oblečeni sedeži, ki na dolgih poteh niso utrudili in so premišljeni, seveda tudi (predvsem električno) nastavljivi. Voznika lahko razvaja tudi (sicer preprosta) masažna funkcija. Klima ni samo avtomatska in deljiva, ampak tudi ločena za zadaj, obstaja tudi deljiva (!) in nasploh učinkovita, razen ko voznik pozabi izklopiti kroženje zraka - v takih primerih avtomatska klima ne more oz. ne. ne zraste z ušesom.

Dobro je poskrbljeno tudi za potnike zadaj; poleg omenjene možnosti ločenega prilagajanja mikroklime so dobili 12-voltno vtičnico, prostor za dva pločnika (v srednjem naslonu za roke), nekoliko neudobno (za uporabo) mrežico na hrbtišču sedežev, senčnike v stranska okna in eno za zadnje steklo ter precej velike predale pri vratih. In spet - kar je tudi pri velikih avtomobilih prej izjema kot pravilo - je na voljo dovolj razkošnih sedežev, da so dolga potovanja brez stresa. Dovolj je tudi prostora za kolena za odraslo osebo.

V testu 508 je črno barvo motilo okusno usklajeno toplo rjavo usnje na sedežih. Dobra izbira, saj je lahko svetlejša koža videti bolj prestižna, vendar je tudi veliko bolj občutljiva na umazanijo, ki jo prinašajo oblačila. Za wellness je skrbel tudi dober avdio sistem, ki nas je razočaral z nekaterimi (pod) nadzornimi meniji.

Najhujši del petsto osem pa je bila predaja. Razen predala na armaturni plošči (ki je tudi res ohlajena) so le predali v vratih namenjeni vozniku in sovozniku; niso majhne, ​​ampak tudi brez podloge. Da, pod skupnim nosilcem za komolce je predal (manjši), če pa tam uporabite USB vhod (ali 12-voltno vtičnico ali oboje), ne ostane veliko prostora in se odpre proti potniku. , hkrati ga je težko doseči, vendar se ta škatla nahaja precej daleč nazaj in težko jo je doseči tudi za voznika. Dva mesta sta bila rezervirana za pločevinke ali steklenice; oba zdrsneta iz središča armaturne plošče pod pritiskom, vendar sta nameščena točno pod zračno režo, kar pomeni, da pijačo segrejeta. In če tja postavite steklenice, močno ovirajo pogled na osrednji zaslon.

Kaj pa prtljažnik? Majhen zadek ne more ponuditi velike vstopne odprtine, saj je 508 limuzina, ne karavan. Tudi luknja v njem ni nič posebnega ne po prostornini (515 litrov) ne po obliki, saj še zdaleč ni kvadratna. Resda je (tretjič) razširljiv, a to skupne ocene ne izboljša kaj dosti, edina koristna stvar pri njem sta dve kljukici za vrečke. V njej ni posebne (manjše) škatle.

In pridemo do tehnike, pri kateri (test) Petstoosem nima posebnih funkcij. Ročna zavora je električno vklopljena in pri speljevanju prijetno, neopazno popusti. Dober pripomoček je tudi samodejno preklapljanje med kratkimi in dolgimi lučmi, pri čemer je treba poudariti, da se sistem dobro obnese vozniku, nasproti vozečemu pa ne – sodeč po številnih (svetlobnih) opozorilih vozil iz nasprotne smeri. Zdi se, da je prepočasen. Tudi senzor za dež ni nič novega – (tudi) velikokrat deluje ravno nasprotno od tistega, kar bi moral. Presenetljivo je, da (testni) 508 ni imel opozorila v primeru nenamerne zapustitve voznega pasu, ki ga je v okviru iste težave imela že prejšnja generacija C5!

Pogonski sklop je tudi sodobna klasika. Turbo dizel je zelo dober: goriva je malo, mraz se pred zagonom hitro segreje, v kabini je (veliko) tresljajev, njegovo delovanje pa nekoliko umiri samodejni menjalnik. Tudi ta je zelo dober: hitro preklaplja med načini vožnje, dovolj hitro preklaplja, temu so namenjene tudi ročice na volanu. Tudi v ročnem načinu samodejni menjalnik ne dovoljuje, da se motor vrti nad 4.500 vrtljajev na minuto, kar je pravzaprav dobra stran, saj ima motor v višji prestavi (in pri nižjih vrtljajih) dovolj močan pospešek.

Celoten paket skupaj s prednjim pogonom nima športnih ambicij: kdor ga zapelje v ozke ovinke, bo hitro občutil staro posebnost prednjega pogona - dvignjeno notranje (sprednje) kolo in prehod v prostem teku. Dolga medosna razdalja je bolj usmerjena v daljše ovinke, a tudi tu 508 ne blesti, saj je njegova smerna stabilnost (tako v ravni črti kot v dolgih ovinkih) precej slaba. Ni nevarno, sploh ne, pa tudi neprijetno je.

Ko ga je nekdo zagledal v temi ob slabi osvetlitvi, je vprašal: "Je to Jaguar?" Hej, hej, ne, ne, kdo ve, morda ga je premamila grajska tema, a tako hitro in ob vsem (omenjenem) prestižu menda takšna misel res lahko premami. Sicer pa so verjetno nekaj podobnega imeli v mislih tudi pri Peugeotu, ko so se domislili projekta, ki danes sliši na ime 508.

besedilo: Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič

Iz oči v oči: Tomaž Porekar

Novost je nekakšen naslednik dveh različnih modelov, poudarek pa je na nečem kot. Mislim, da je dobro nadaljevanje prejšnjega 407, saj je Peugeot naredil to, kar so storili njegovi konkurenti – 508 je večji in lepši od 407. Manjka mu nekaj stilskih potez njegovega predhodnika, zlasti limuzine. precej izrazit. Dobra stran je vsekakor motor, voznik ima na izbiro dovolj moči, lahko pa se odloči tudi za zmeren pritisk na plin in stalno nizko povprečno porabo goriva.

Škoda, da so oblikovalci zamudili priložnost, da bi notranjosti dodali več prostora za malenkosti. Sprednji sedeži so kljub velikosti kabine za voznika utesnjeni. Nemirno podvozje in slabo vodljivost na progi pa je treba še popraviti.