Sovjetsko-finska vojna
Eden od 30 Sturmgeschütz 40 (StG III Ausf. G), dobavljenih na Finsko v juliju in septembru 1943. To je eden od desetih strojev, ki jih je proizvedlo Altmärkische Kettenwerk GmbH (Alkett) iz Berlina; Še 19 jih je izdelal MIAG iz Braunschweiga in enega MAN iz Nürnberga. Vozilo, prikazano na sliki, je uničilo kurišče T-34 in eno samohodno puško ISU-152, preden je bilo uničeno julija 1944. Vsa vozila, skupaj z drugimi, ki so bila dostavljena leta 29 leta XNUMX, so služila v finski tankovski diviziji (Passaridivisioona), v brigadnem oklepnem avtomobilu (Passariprikaati), v njihovi eskadrilji jurišnih pušk (Rynnäkkötykkipataljoona).
Finska se je želela izogniti vojni, a se je spomladi 1941 znašla v zelo težkem položaju. Z vseh strani obkrožena s sovražniki: z vzhoda in juga - s Sovjetsko zvezo, z zahoda - z Nemci, ki so zasedli Norveško, in zahodni del baltske obale - od okupirane Danske preko lastnega ozemlja do okupirane poljske obale. . V ta začarani krog je bila vključena tudi Švedska, ki je morala Nemčijo oskrbovati s surovinami, sicer ...
Švedska je uspela ostati nevtralna, Finska pa ne. Zajeta od ZSSR, se je borila v omejeni vojni - omejeni na ozemlje, izgubljeno v zimski vojni 1939-1940. Finska je imela leta 1941 le en cilj: preživeti. Državne oblasti so se dobro zavedale, da bo tudi to v položaju, v katerem se je znašla Finska, zelo težko. Poleg tega je med 15. in 21. junijem 1940 Rdeča armada vstopila v tri baltske države in kmalu zatem vključila Litvo, Latvijo in Estonijo v Sovjetsko zvezo. V nemško-sovjetskih potrditvenih poljih sta ostali le Finska in Švedska, a le Finska je imela mejo z ZSSR in to zelo dolgo - več kot 1200 km. Švedska je bila v manjši nevarnosti: Sovjetska zveza je morala najprej premagati Finsko, da bi prišla tja.
Takoj po zavzetju baltskih držav se je sovjetski pritisk na Finsko znova začel. Najprej so državo pozvali, naj prenese vso premičnino, evakuirano iz pomorske baze Hanko na vhodu v Finski zaliv, ki jo je ZSSR zasegla za 10 let zaradi zimske vojne. Finska je pri tem popustila. Popustila je še eni zahtevi - demilitarizaciji Alandskih otokov na vhodu v Botnijski zaliv, ki ležijo med finskim Turkujem in švedskim Stockholmom. Po drugi strani pa Finska ni pristala na skupno (ali povsem sovjetsko) izkoriščanje nahajališč niklja in tovarne niklja v Kolosjokiju, danes znanem kot vas Nikel, ob obali Arktičnega oceana na severni obali Finske, na zahtevo ZSSR 29. januarja 1941. prost pretok sovjetskih vlakov iz Leningrada (zdaj Sankt Peterburg) v Hanko, kjer je pomorska baza, ki jo je najela Rusija, eden od položajev, ki blokirajo vhod v Finski zaliv. Sovjetski vlaki so se zlahka premikali po finskem omrežju, saj ima Finska še vedno široko tirno širino, 1524 mm (na Poljskem in v večini Evrope - 1435 mm).
Takšna dejanja ZSSR so Finsko neizogibno potisnila v naročje Tretjega rajha, saj je bila edina država, ki bi lahko zagotovila resnično vojaško pomoč Finski v primeru nove vojne s Sovjetsko zvezo. V tej situaciji je finski zunanji minister Rolf Witting obvestil nemškega veleposlanika v Helsinkih Wiperta von Blücherja, da je Finska odprta za sodelovanje z Nemčijo. Ne sodimo Finske zlahka – ni imela druge izbire. Tako ali drugače je finsko javno mnenje verjelo, da bo morda Nemčija njihovi državi pomagala pridobiti izgubljena ozemlja. Nemčija pa je želela, da bi Finska z njimi prikrito sodelovala, a ohranila nevtralnost – takrat vojna z ZSSR še ni bila načrtovana, zato niso želeli dajati lažnih upov. Drugič, ko se je konec poletja 1940 začela operacija Barbarossa, je bilo načrtovano razširiti meje države na obalo Belega morja in obnoviti meje v Kareliji in na območju Ladoškega jezera, ki so obstajale pred zimsko vojno. Študije o tem vprašanju so bile izvedene brez posvetovanja s Finsko, ki s temi načrti ni bila seznanjena.
17. avgusta 1940 se je podpolkovnik Josef Veltjens srečal z vrhovnim poveljnikom finskih sil – maršalom Gustavom Mannerheimom – in se skliceval na pooblastila Hermanna Goeringa ter Finski predstavil predlog: Nemčija bi rada prepeljala zaloge za vojake v Norveška prek Finske in zagotovi njihovo rotacijo v norveških garnizijah, v zameno pa lahko Finski prodajo vojaško opremo, ki jo potrebuje. Ker se Finska ni želela odvrniti od edinega potencialnega zaveznika, ki bi lahko zagotovil resnično podporo, je šla k ustreznemu sporazumu. Seveda je Sovjetska zveza takoj izrazila zaskrbljenost zaradi tega obrata dogodkov. 2. oktobra 1940 je sovjetski zunanji minister Vjačeslav Molotov od nemškega veleposlaništva zahteval celotno besedilo podpisane pogodbe z vsemi prilogami, vključno s tajnimi. Nemci so to vprašanje omalovaževali, češ da gre zgolj za tehnični dogovor brez političnega ali vojaškega pomena. Prodaja orožja Finski seveda ni prišla v poštev.
Nekateri trdijo, da sta ta sporazum in nadaljnje zbliževanje z Nemčijo izzvala ZSSR, da je 25. junija 1941 napadla Finsko. Pravzaprav je bilo najverjetneje ravno obratno. Maršal Mannerheim je v svojih izjavah izrazil enako mnenje. Verjel je, da če ne bi bilo zbliževanja z Nemčijo, bi ZSSR jeseni 1940 napadla Finsko. Za romunsko Besarabijo in severno Bukovino ter baltskimi državami naj bi bila naslednja Finska. V preostanku leta 1940 je Finska od Nemčije želela nekakšno jamstvo v primeru novega sovjetskega napada. V ta namen je generalmajor Paavo Talvela večkrat odpotoval v Berlin in se pogajal z različnimi nemškimi uradniki, vključno z načelnikom generalštaba, polkovnikom K. Franzom Halderjem.
