Podaljšani test: Aprilia Dorsoduro 900 // Aprilia, ni za vsakogar
Ljubitelj tehnologije in estetike ter oblikovno naravnanih motociklov je bil Matjju Tomažiču všeč krivulja in nekoliko igriv značaj, saj je kot nepremagljiva italijanska lepotica zvišal adrenalin. Naš strokovnjak za MotoGP Primoж Юрмаn je tudi veliko potoval z njo in z mešanimi občutki priznal, da mu je to izbil iz rok. Po eni strani je Dorsoduro Bil je divji in ob številnih preizkušenih kolesih se je spraševal, ali bi si na koncu izbral le eno, bi se še vedno odločil za tako značilno močno kolo ali pa bi se odločil za kaj bolj sofisticiranega na dveh kolesih.
Prav posebno zgodbo, polno novih izkušenj, je napisal naš motorist, novinec v košarki. Najv Spider. Rekel je: »Malo sem stiskal kolo, vendar je bilo zelo zabavno voziti. Prva stvar, ki me je prijetno presenetila, je bil zvok motorja, ki je meni osebno zelo všeč. Motor se je precej spremenil od mojega običajnega načina vožnje (tiho križarjenje). To sem opazila kmalu po tem, ko sem ga prvič zapeljala, ker je lahkoten in poskočen. Naj pa poudarim, da to od voznika zahteva previdnost pri vožnji, predvsem v ovinkih. Njegovi najljubši sta vijugavost in hitro pospeševanje iz ovinkov. Najbolj mu ustreza, če ga voznik potiska. Poleg zdrave pameti in gum stik s podlago vzpostavlja tudi elektronika. Je pa večkrat "zaplesal" pod mojo zadnjico. Veter je zaradi šibke vetrne zaščite seveda močan in premikanje s hitrostjo 130 kilometrov na uro se spremeni v pravo pomorstvo.”
Tako kot vsi mi, je tudi on odkril, da Dorsoduro niti ni hitri motocikel. Matevj Hribar, nekdanji supermoto dirkač, se je spraševal, ali je to res pravi supermoto. Dizajnu je dal velik plus in zapisal: »Noben drug proizvajalec (vsaj v tem segmentu) si ni upal avtomobilu dati toliko stila: sploh ne dolgočasnih žarometov (saj veste, kaj so bili supermoto avtomobili pred več kot desetletjem?), med izpušnimi odprtinami, podaljšana zadnja luč, krvavo rdeč (lepo izdelan) okvir okvirja, miniaturni stilski dodatki, kot so majhne italijanske zastavice. Dorsoduro je tako dosleden, da bi se lahko jezili na bruseljske birokrate ali na koga, ki si je že izmislil obvezne oranžne stranske odsevnike. Dorsoduro je lepo in lepo izdelano kolo. Medtem ko dvovaljni V-twin dizajn skorajda ne gre narobe, je Aprilijin stroj še več; nekaj ostrine, a tudi globoka mehkoba. Tudi ta motor s 95 "konji" (pri 8.750 vrtljajih) in 90 njutonmetri (pri 6.500 vrtljajih) rine dobro, a le v športnem programu, saj mu krila pristriže tudi traction control v programu drive in rain. veliko. Zaenkrat vse lepo in korektno, Dorsoduro pa ima neko lastnost že od rojstva, tako da na moji osebni lestvici ni ravno visoko, saj sem ugotovil, da meni osebno takšna kolesa ne ustrezajo. Čeprav vem, da te stroje mnogi hvalijo in da gre, sploh z Rubensovo hišo na čelu, tak stroj presneto hitro in "čez".
Za konec lahko dodam, da sem vsakič, ko sem sedel na visok in trd sedež, doživel tisto rahlo vznemirjenje, kot da bi sedel na dirkalniku. Zaradi živahnosti agregata je bilo vedno treba biti nekoliko bolj previden pri dodajanju plina, pa čeprav je elektronika skrbno nadzorovala, da se zadnje kolo pri pospeševanju iz ovinka na rahlo spolzkem cestišču ne vrti preveč levo-desno. Zame je Aprilia Dorsoduro nekaj "žrhljivega" motocikla, ki bo po adrenalinu najbolj potešil tiste, ki še malo pobalina.
Po ceni 9.890 евро to ni ravno kategorija motorjev, kjer za svoj denar dobite največ, če ste tip Dorsodure, ki vam dvigne srčni utrip, vam vseeno priporočamo odhod v razstavni prostor ali vsaj na testno vožnjo.
