Zbogom Hello Kitty ali Yamaha MT-03 v Tininih izkušnjah

Všeč mi je japonska kultura, dvakrat sem bil že v Deželi vzhajajočega sonca, zato sumim, da je slogan na svojem mestu. Pa ne zato, ker bi šlo za neko bolano kulturo temačnih ljudi, ki se redko nasmejijo. Nasprotno pa je na Japonskem nasmeh nekaj običajnega, dekleta pri štiridesetih in več pa se še vedno hihitajo ob vsaki malenkosti. Toda Japonci imajo temno stran, ki se kaže v "dnevu" z nastopom noči. V tem smislu razumem tudi ostrino jeklene beštije, s katero sem dirkal od mraka do zore - kot manifest teme na dveh kolesih, katerega ergonomija omogoča, da ga tesno objameš z nogami (mišičast sprednji del, minimalističen zadnji) in se zlije z njo, kot s temo. Zbogom, Hello Kitty, prišla je noč in čakal sem. Tako všeč. Svojo roza motoristično jakno želim zamenjati za črno usnjeno. Želja je instinktivna, a tako mi gre Yamaha, kot jo imenuje moj katalonski prijatelj.

Pri cestnem bojevniku, ki lahko vozi tudi z vozniškim dovoljenjem A2 in je zasnovan na modelu YZF-R3, so oblikovalci nekoliko dvignili krmilo, odstranili veliko teže, vrnili pedala in tako ustvarili položaj sedenja, ki je nič drugega kot pripravljen na skok v temo.. Vožnja z Yamaho ni nikoli zaspana, čeprav od voznika ne zahteva veliko, pa naj gre za motociklistično znanje ali junaštvo. Je lahek, vodljiv, ima mehko sklopko, hiter menjalnik, največji navor v razredu in okreten motor. V prvi prestavi prevozi le nekaj metrov, med tretjo in četrto je zmagovalka na mestnih ulicah, prvakinja v ozkih zavojih ozkih ulic, na avtocesti pa je videti samozavestna. Tako je, vinjetiral sem svojo Yamaho in kljub številnim ocenam kolegov novinarjev, ki so dvomili o vožnji z MT-03, sem slučajno naletel na nekaj cestninskih postaj. Mogoče pomaga, da imam 55 funtov, toda na koncu dneva je to moj test. Yamahata je vsestranska, izvirna, dovolj fenomenalna in jaz stojim za njo.

Besedilo: Tina Torelli

Foto: Petr Kavchich