Demon za domačo hitrost, znan tudi kot MT.21.2, model avtomobila s 15-palčnim hodnim traktorjem
Vsebina
Današnji "V delavnici" je opis sestavljanja iz nič, morda najhitrejšega vozila, ki se je kdaj premikalo v vaši hiši! Čeprav smo v naši reviji že večkrat predstavili modele na zračni pogon (glej okvir), bo to prvi reaktivni avtomobil v seriji. Pnevmatski pogon je tudi eden najcenejših in najvarnejših načinov za pogon ne samo modelov. Oglejte si, kako preprosto se je pripraviti na hitrostne rekorde, ne da bi zapustili svoj dom!
Očitno nič in tako se je začelo ...
Zapisi so vedno navduševali ljudi. To se ne razlikuje od avtomobilsko polje. jedną z najbardziej pożądanych cech pojazdów była največja hitrost. Nič čudnega (nomen omen) se je hitro začelo tekmovanje za naziv lastnika najhitrejšega kolesnega vozila! Hitro so se pojavili avtomobili, za katere je bil že v fazi načrtovanja glavni cilj osvojitev te trofeje.
1. Prvi rekorder (Francoz Gaston de Chasselou-Loba), drugi rekorder ima avto (GCA Dogcart) - hiti s hudičevo (!) hitrostjo 66,66 km / h!
2. S to električno "raketo" (znano kot Večni nezadovoljni) je v 100. stoletju Belgijec Camille Genatsi premagal čarobnih XNUMX km/h!
3. In to je naš (in ne samo) navdih - Blue Fire iz leta 1970 - rekorder in ustanovitelj kluba 1000+ 🙂
4. Aussie Invader od Antipodes - Definitivno nedavni clubber - nova tehnologija, a tudi poklon stari šoli.
Prvi uradni hitrostni rekord (vseh 63,15 km/h) je bil postavljen leta 1898 in je padel v roke Francozu. Gaston de Chasselu-Laubatki stavi na električni pogon (neporažen naslednjih 5 let, ko je par zmagal le enkrat, ker so bencinski motorji zasedli stopničke takoj za njim). Ko so leta 1963 dosegli hitrosti več kot 400 km / h, je postalo jasno, da tukaj doba reaktivnih motorjev. Danes najhitrejši kolesni reaktivni avtomobili dosegajo 1228 km/h (ta rekord je bil postavljen leta 1997 – a novi izzivalci že brusijo zobe, da bi prehiteli rekord).
5. V redu – poglejmo, kaj imamo. Ključno vprašanje je razpoložljivost zaganjalnika in mehanizmov. Premeri so lahko
različni, a verjetno najbolj priljubljeni, so premeri podobni debelini markerja - cca 15 mm - bo enostavno
ji dodajte tudi "črpalko".
6. Kaj potrebujete? Vrečka iz debelejše folije (lahko tudi z lepilnim trakom), lahka 3 mm vezana plošča iz škatel za metanje, nekaj gobe, nekaj gibljive cevi, ki se prilega lanserju - plus običajno orodje (lasno žago lahko zamenjate celo z nožem za tapete) .
Modri plamen - star, a pomlad!
Trenutni svetovni hitrostni rekorder (TrustSSC) je geometrično precej težko uporabiti za amatersko modelarstvo - zato je prvenstvo reprezentativno modri plamen od leta 1970 (1015 km/h). Preprost visokoraketni sistem, uporabljen v njem, je imel (in ima!) Kar veliko privržencev (). Ta koncept bomo uporabili za ustvarjanje najenostavnejšega možnega modela za manj napredne DIY navdušence, zlasti tiste, ki delajo večinoma doma.
Za delo
Ker gre, strogo gledano, za model nosilne rakete, je vredno izkoristiti izkušnje in predloge naše kozmonavtike (glej stransko vrstico »Arhivsko gradivo ...«).
Avtorjevo arhivsko gradivo o pnevmatskih modelih
• 2008/01 raketa MT-08 (kal. 15 mm)
• 2008/12 Bršljanova raketa
• 2013/10 Tread raketni lanser (kal. 25 mm)
• Rocket Stomp 2013/11 (kal. 25 mm)
• 2017/01 Slamnata raketa (kal. 7 mm)
Na začetku velja prebrskati razpoložljive materiale in dodatke, da se odločite za premer lanserja in kaliber modela.
7. Dve ploščici, ločeni z elastično gobico (in čeprav so sivi kvadri - ostali od ujemajočega se kovčka) - vam je sploh ni treba prilepiti na obe ploščici. Stisnjene daš v vrečko in potem ostanejo same.
8. Iz torbe naj pride dokaj gibljiva cev (sicer bo težje nastavljati višino, model lahko pri vzletu poskoči) - predvsem pa naj bo spoj nepredušen. Če vročega lepila ni pri roki, lahko naredite daljši ovratnik in ga zategnete z elastičnimi trakovi.
– enako je mogoče storiti za vozila. Vendar je doslej najbolj priljubljen kaliber 15 mm premer cevi za fakse, markerje, električne cevi itd. - tako kot pri raketah, bodimo ustvarjalni raketni avtomobili.
9. Primer tovarniških rešitev “stomprocketcar” – zanimivo, navdihujoče – a precej drago in malce težko poustvarljivo v domačih covid razmerah (razen če kdo tiska tudi v 3D).
Medtem ko bi lahko izstrelili rakete ustni zaganjalnik, v tem primeru bi bilo bolj priročno imeti zaganjalnik korakov (na primer pritisnite z nogo). Prilagodite lahko črpalke, hruške itd. gibljive komore - je pa razmeroma enostavno sestaviti čisto lep lanser popolnoma iz nič, iz folije, vezane plošče, navadne gobe in kosa gibljive cevi ustreznega premera.
10. Nalepimo osnovni trup. Z leve strani cev s premerom 15 mm, dolžine 105 mm (iz papirja za faks - rabljen marker je lahko enakovreden rez), list papirja (standardni tiskalnik) 60 × 105 mm, šablona za valjanje ( cev kot zgoraj + tesen ovoj iz samolepilne folije).
11. Kolesa so že narezana in pobarvana, a če ostanemo pri ideji tritočkovnega podvozja (no, spredaj ne bomo delali dvojčka v takem obsegu), potem bomo imeli ukvarjati z dodatno komoro šasije. Na belem kartonu z nosilci osi prednjih koles je že mreža kamere. Manjši krogi na istem kartonu bodo okvirji, ki omogočajo, da se oblika ujema s sosednjimi deli (rep in nos trupa). Obloga kolesnega loka bo izdelana iz črnega kartona - ker je narejena iz debelejšega papirja, bodo namesto vezave uporabljene tradicionalne plošče iz vezanega lesa (fotografije 13-14).
Eno ali dve nekoliko manjši trdi vezani plošči (na primer iz zapuščenih škatel citrusov) z drobci lahke vzmetne gobice pritrdite na že pripravljeno (ali dobro prilepljeno z lepilnim trakom) folijsko vrečko. Vse skupaj prekrijemo z vročim lepilom in zaključimo s pritrditvijo lanserja (npr. na lepilni trak).
12. Srednji in repni del trupa sta že zlepljena. V luknjicah kartona, namenjenih za os kolesa (zvrtane, lahko pa jih pred rezanjem tudi preluknjate) se vse skupaj vidi z zobotrebcem - priročen indikator nivoja - treba je še prilepiti zadnjo os.
13. Uporaben trik – ne samo pri sestavljanju raket. Če namesto rezanja posameznih strokov vezanega lesa, jih razširimo čez rob šablone in nato ...
14. ... pritisnemo na mizo pod kotom cca 45 stopinj in obrnemo - dobimo vezano cev (kot se temu strokovno reče) in si prihranimo nekaj - deset minut dela.
15. Pri oblikovanju nosnega stožca je uporaben kos barvice – debelejša je, bolje je – glavno je, da je okrogel in dobro nabrušen.
Višino lanserja nad tlemi najlažje nastavite z gosto gobo ali peno z asimetrično izdelano luknjo. S pravilnim zvijanjem pene bo mogoče doseči različne višine. Kako pripraviti primer zaganjalnika iz nič - fotografije prikazujejo podrobnosti.
16. Pri lepljenju bo pripomoglo tudi k stiskanju vezanega lesa.
17. Čeprav je model sprva načrtoval preprost stabilizator (kot pri tipičnih tovrstnih raketah), je na koncu prevladal koncept enega modula - verjetno vreden razmisleka, kajti najboljše je pogosto sovražnik dobrega ...
Pomembno modelno telo (s premerom, ki ustreza premeru lanserja) je povsem standardna. Iz navadnega papirja (cca. 80-100 g/m2 - lahko ga pobarvamo, natisnemo, prerišemo grafiko iz kakšne revije) cev navijemo na šablono (tj. izstreljevalec prekrijemo z dvema slojema lepljive folije - s tem dobimo želeno razdaljo na izstrelku). Za lepljenje papirnatih delov je najbolje uporabiti lepilo tipa Magic (POW - fast wikol).
18. Ko je robot prispel v delavnico - in so roboti nekako pospešili 😉
19. Priprava na namestitev osi ...
Ker ima naš navdih nosno podvozje v trupu, se boste morali pripraviti obesek iz kartona (ali izberite sprednjo os z dvojnimi kolesi blizu trupa - to je različica za najmanjše). V zgoraj opisanem prototipu sem za montažo sprednjega kolesa uporabil lahek 1,5 mm karton, ki bo služil tudi za izdelavo kartonskih okvirjev, ki pokrivajo komoro podvozja (potreben je tudi zadnji zaradi zapiranja tlačne komore) . Vse kroge lahko izrežemo tudi iz istega kartona. Če tega tipičnega arhitekturnega kartona ni na voljo, lahko uporabite dvojno lepljeno zadnjo platnico ali kateri koli težek karton.
20. Nedavni dogovori s pilotom, ki že poskuša priti v pilotsko kabino in lepiti osi, potem ko avto postavimo na bloke (in na osi - da se poravnajo!) ...
21. Variabilno višino izstrelitvene cevi je možno izvesti zelo preprosto - zadostuje že neaksialna luknja v gobi ali peni (pri okrogli peni se lahko višina namestitve izstrelke celo nastavlja brezstopenjsko).
Na dodatni čelni del trupa (tukaj iz črnega tehničnega bloka - teža cca. 160 g/m2) je prilepljena komora prednjega podvozja po šabloni, vendar s prednjim izrezom za štrlečo kolesno os in ležaje. . V njegovem sprednjem delu je trapezna vezana plošča za nosni stožec, zadnji del okvirja pa je nekoliko potisnjen nazaj, da naredi prostor za zategnjen (v nabor zmečkan) rob glavnega trupa. Sprednje kolo (z nekoliko večjo luknjo) naj se prosto vrti na osi zobotrebca (ne odrežite ga, ampak ga prilepite pred lepljenjem zadnje osi - pomagalo bo ohraniti raven).
22. Začnite konfiguracijo in odštevanje do začetka! Izginem kot bi mignil! Dokler ne zaideš ...
23. Še sladko ... (pridi nazaj!) - slano na beli podlagi (kot na progi v Bonnevillu!).
navpična plavut pri tem prototipu je bil izdelan iz kartona kot velika prekrivka za repni del trupa - v naslednjih modelih pa bo to balast, prilepljen natanko tako, kot običajno lepimo rakete - na štiri vezane plošče neposredno na trup.
Zadnje podvozje na osi 2 mm (zobotrebec ali pletilka, dolžina kosa lesa ni tako omejena) se vrti v plastični ali papirnati cevki, prilepljeni na telo z vročim lepilom (npr. za lizike, iz modeliranja Bowden). Nanj je mogoče prilepiti ojačitve Bristol kartona - čeprav se ta rešitev ne uporablja več v novih dizajnih (Avstralija). Pri lepljenju nosilca zadnje osi je vredno pripraviti dva nosilca (iz izvijačev, čepov, blokov itd.), Zahvaljujoč katerima bo dolga sprednja os poravnana z zadnjo osjo.
Prozorno vetrobransko steklo najdete v kompletih prve pomoči - drugih pretisnih omotih (tukaj iz embalaže pištole za lepilo) - lahko uporabite tudi kokpit modela letala ali ga gravirate iz nič (to je za več insajderjev).
Model lahko dopolnite z glavo voznika v kabini modela - iz mini figur priljubljenih kock, primerne perle, krogle solne mase - ali mikro fotografije oblikovalca. Za okrasitev modela lahko uporabite tudi barve, markerje, nalepke itd.
Gospod, zaženite motor!
Pred vzletom namestite primerna višina izstrelitve (nastavitev pene) in model previdno položite na lansirnik. Po močnem pritisku na upogljivo komoro izstrelitve bo model streljal iz cevi. Vredno je poskrbeti, da na možni poti njegovega gibanja ni oči (sestra, pes, mačka itd.), saj se v takšni konfiguraciji avto običajno ne bo premikal v popolnoma pravokotnem gibanju. Pri večjih tovrstnih modelih – predvsem z raketni pogon - kabelska vodila se uporabljajo z vodili pod ohišjem modelov (glej okvirček Vredno ogleda) - pri domačih modelih pa je to na začetku bolj možnost za drug - večji in naprednejši projekt, h kateremu se bomo še vrnili ko se želi svet vrniti v stanje pred pandemijo.
Medtem pa vsem ustvarjalnim bralcem želimo užitek gradnje in zabave z modelom raketnega avtomobila!
Tekmovanje je - nagrade so!
Pokažite nam svoje tovrstne modele. V mesecu dni po izidu številke so se pojavili prvi trije avtorji fotoreportaže iz gradnje »kraljevih topotnih raket« na straneh »Mladega tehnika« na Facebooku ali trije mini roboti, ki jih je zasnoval avtor tega članek (všeč, po fotografiji sodeč, čeprav se sestavljajo sami) jih čakajo. Srečno in se vidimo!
Vredno ogleda tudi:
•
• – Голубое пламя
• — Aussie Invader
• – modeli raketnih avtomobilov
•
•
•
• – filmski modeli raket
• - vzorniki
•
•
