Britanske fregate hladne vojne. Turbopar sestre
Britanske fregate hladne vojne. Turbopar sestre
Razširitev fregat tipa 41 in tipa 61, predstavljenih v posebni številki Sea and Ships Special Issue 3/2016, sta bili še dve seriji spremljevalnih enot kraljeve mornarice, znani kot nadgrajeni vrsti 12 in 12, z izboljšano hidrodinamiko, pogonom in opremo.
Za študije o britanskem projektu PDO blokov, izvedenih v drugi polovici 40-ih, so bile "zgledna" tarča podmornice, ki so lahko v potopljenem položaju razvile hitrost okoli 18 vozlov, ob hkratni predpostavki, da bi se lahko kmalu povečala. Zato je admiraliteta znova zahtevala, da so zasnovane fregate zmožne največje hitrosti 25 vozlov z močjo 25 20 km in dosegom 000 3000 navtičnih milj pri hitrosti 15 vozlov.Te zahteve so veljale le do konec leta 1947, do začetka novega leta, je prišlo do pomembnih sprememb v pristopu kraljeve mornarice k problemu ZOP. Po njegovih zadnjih navodilih naj bi spremljevalne ladje dosegle hitrost 10 vozlov hitreje od sovražnikovih podmornic. Od tod po analizah je bilo ugotovljeno, da bi bilo za nove "lovce" optimalno 27 vozlov.Druga pomembna zahteva Admiralitete je bilo vprašanje dosega leta, katerega vrednost se je s prejšnjih 3000 povečala na vsaj 4500 navtičnih milj. pri enaki ekonomski hitrosti. Hitro je postalo jasno, da bi razvoj pogonskega sistema s parno turbino, ki bi bil po eni strani lahek in kompakten, po drugi strani pa bi lahko proizvedel moč, potrebno za doseganje 27 vatov, hkrati pa ohranil porabo goriva, ki je omogočala 4500 mm vožnje, ne bodi tako preprosta. Da bi bile te zahteve bolj realistične, se je Admiraliteta končno strinjala z omejitvijo ekonomske hitrosti na 12 vozlov (najnižja dovoljena za spremstvo konvojev, ki potujejo s hitrostjo 10 vozlov).
Sprva je delo na novi enoti PDO potekalo zelo počasi, zaradi velike prioritete, ki je bila namenjena predelavi rušilcev iz druge svetovne vojne v vlogo fregate. Osnutek je bil pripravljen februarja 1950. Delo na novih fregatah se je začelo šele ob začetku blokade Zahodnega Berlina, ki se je zgodila v noči s 23. na 24. junij 1948. V svojem projektu so se odločili uporabiti elemente, izposojene iz prej opisanih fregat tipa 41/61, vklj. nizko nadgradnjo, topništvo v obliki dvosedežne univerzalne puške Mk V v kupoli Mk VI kalibra 114 mm (ki jo krmili sistem za vodenje ognja Mk 6M), kot tudi 2 minometa Mk 10 Limbo, nameščena v zadnjem "vodnjaku". Radarska oprema naj bi bila sestavljena iz radarjev tipa 277Q in 293Q. Kasneje so jim dodali še dva tipa 262 (za protiletalsko streljanje na kratke razdalje) in tip 275 (za protiletalsko streljanje na velike razdalje). Sonarji tipov 162, 170 in 174 (slednjega je kasneje zamenjal novejši tip 177) naj bi bili vključeni v sonarno opremo. Odločeno je bilo tudi o namestitvi torpednega orožja. Sprva naj bi jih sestavljali 4 enojni stalno nameščeni lansirniki z rezervo 12 torpedov. Kasneje so bile te zahteve spremenjene na 12 komor, od tega 8 (4 na krovu naj bi bili stacionarni lansirniki), še 4 v sistemu 2xII pa rotacijski.
Uporaba novih turbo-parnih elektrarn za pogon je negativno vplivala na masno in velikostno ločitev. Da bi ga lahko zgradili, je bilo treba trup povečati, po številnih analizah se je njegova dolžina povečala za 9,1 m, širina pa za 0,5 m. Ta sprememba, čeprav so jo sprva kritizirali zaradi strahu pred dvigom cen, se je izkazala za zelo dobra poteza, saj je testiranje bazena pokazalo, da je podaljšanje trupa izboljšalo laminarni tok vode, kar je dodatno povečalo doseženo hitrost ("dolge vožnje"). Zaradi novega pogona je bila namesto neopaznih dizelskih izpuhov potrebna tudi vgradnja klasičnega dimnika. Načrtovani dimnik je bil zasnovan tako, da vzdrži udar jedrske eksplozije. Na koncu pa je bila prednost dana praktičnosti pred previsokimi zahtevami, zaradi česar so ga morali preoblikovati. Bil je podaljšan in nagnjen bolj nazaj. Te spremembe so prinesle oprijemljive koristi, saj je bilo ustavljeno zamegljevanje kabine, kar je bistveno izboljšalo delovne pogoje stražarske posadke.
