Biogoriva in njihova hitra slava

Tudi mizar se včasih poreže. To bi lahko subtilno zapisali o direktivi 2003/30 / ES iz leta 2003, ki cilja na 10 -odstotni delež biokomponent v avtomobilskih gorivih v Evropski uniji. Biogorivo so pridobivali iz oljne ogrščice, različnih poljščin, koruze, sončnice in drugih poljščin. Politiki, ne samo iz Bruslja, so jih pred kratkim razglasili za ekološki čudež, ki rešuje planet, zato so pridelavo in kasnejšo proizvodnjo biogoriv podprli z izdatnimi subvencijami. Drugi rek pravi, da ima vsaka palica dva konca, pred nekaj meseci pa se je zgodilo nekaj nezaslišanega, četudi predvidljivega od vsega začetka. Uradniki EU so pred kratkim uradno sporočili, da ne bodo več podpirali pridelave pridelkov za proizvodnjo, pa tudi same proizvodnje biogoriv, ​​z drugimi besedami, izdatno subvencionirali.

Toda vrnimo se k pravemu vprašanju, kako se je začel ta naivni, celo neumni projekt biogoriva. Zahvaljujoč finančni podpori so kmetje začeli pridelovati ustrezne pridelke za proizvodnjo biogoriv, ​​proizvodnja konvencionalnih pridelkov za prehrano ljudi se je postopoma zmanjševala, v državah tretjega sveta pa se je celo pospešilo nadaljnje krčenje vse redkejših gozdov, da bi pridobili zemljo za pridelavo poljščin. Jasno je, da negativni učinek ni dolgo čakal. Poleg naraščajočih cen osnovnih živil in posledično poslabšanja lakote v najrevnejših državah uvoz surovin iz tretjih držav prav tako ni veliko pomagal evropskemu kmetijstvu. Gojenje in proizvodnja biogoriv sta prav tako povečala emisije CO.₂ več kot kurjenje običajnih goriv. Poleg tega izpusti dušikovega oksida (nekateri viri pravijo tudi do 70%), ki je veliko bolj nevaren toplogredni plin kot ogljikov dioksid – CO.₂... Z drugimi besedami, biogoriva so okolju naredila več škode kot sovražni fosili. Ne smemo pozabiti na ne zelo varčen učinek biogoriv na sam motor in njegovo dodatno opremo. Gorivo z veliko količino biokomponent lahko zamaši črpalke za gorivo, injektorje in poškoduje gumijaste dele motorja. Metanol se lahko ob izpostavitvi toploti postopoma pretvori v mravljično kislino, ocetna kislina pa se lahko postopoma pretvori v etanol. Oboje lahko pri dolgotrajni uporabi povzroči korozijo v zgorevalnem sistemu in v izpušnem sistemu.

Več statutov

Čeprav je bila nedavno objavljena uradna objava o umiku podpore za gojenje poljščin za proizvodnjo biogoriv, ​​ne škodi, če se spomnimo, kako se je razvila celotna situacija okoli biogoriv. Vse se je začelo z Direktivo 2003/30/ES iz leta 2003, katere cilj je bil doseči 10-odstotni delež avtomobilskih goriv na osnovi biogoriv v državah Evropske unije. To namero iz leta 2003 so ministri za gospodarstvo držav EU potrdili marca 2007. Nadalje ga dopolnjujeta Direktivi 2009/28 ES in 2009/30 ES, ki sta ju aprila 2010 odobrila Svet Evrope in Evropski parlament. EN 590, ki se postopoma spreminja, je največji dovoljeni prostorninski delež biogoriv v gorivu za končnega potrošnika. Prvič, standard EN 590 iz leta 2004 je reguliral največjo količino FAME (metil ester maščobne kisline, najpogosteje metil ester oljne ogrščice) na pet odstotkov v dizelskem gorivu. Najnovejši standard EN590/2009, ki velja od 1. novembra 2009, dovoljuje do sedem odstotkov. Enako je z dodajanjem bioalkohola bencinu. Kakovost biosestavin urejajo druge direktive, in sicer dizelsko gorivo in dodatek standarda EN 14214-2009 za biosestavine FAME (MERO). Določa kakovostne parametre same komponente FAME, zlasti parametre, ki omejujejo oksidativno stabilnost (jodno število, vsebnost nenasičenih kislin), jedkost (vsebnost gliceridov) in zamašitev šob (proste kovine). Ker oba standarda opisujeta le komponento, ki jo je treba dodati gorivu, in njeno možno količino, so bile nacionalne vlade prisiljene sprejeti nacionalne zakone, ki od držav zahtevajo dodajanje biogoriv motornim gorivom, da bi izpolnili obvezne direktive EU. V skladu s temi zakoni je bilo dizelskemu gorivu od septembra 2007 do decembra 2008 dodanih vsaj dva odstotka FAME, v 2009 letih vsaj 4,5 %, v 2010 letih pa je bilo vgrajenih vsaj 6 % dodane biokomponente. Ta odstotek mora vsak distributer doseči v povprečju v celotnem obdobju, kar pomeni, da lahko sčasoma niha. Z drugimi besedami, ker zahteve standarda EN590/2004 ne smejo preseči petih odstotkov v eni seriji oziroma sedmih odstotkov od začetka veljavnosti EN590/2009, je dejanski delež FAME v rezervoarjih za bencinske servise lahko v območju 0-5 odstotkov in trenutno 0-7 odstotkov.

Malo tehnologije

Nikjer v direktivah ali uradnih izjavah ni omenjeno, ali obstaja obveznost že preizkusne vožnje ali zgolj priprava novih avtomobilov. Logično se postavlja vprašanje, da praviloma nobena direktiva ali zakon ne jamči, ali bodo zadevna mešana biogoriva dolgoročno dobro in zanesljivo delovala. Lahko se zgodi, da lahko uporaba biogoriva zavrne pritožbo v primeru okvare sistema za gorivo v vašem vozilu. Tveganje je razmeroma majhno, vendar obstaja in ker ni urejeno z nobeno zakonodajo, se je dejansko preneslo na vas kot uporabnika brez vaše zahteve. Uporabnik mora poleg okvare sistema za gorivo ali samega motorja upoštevati tudi tveganje omejenega skladiščenja. Biokomponente se razgrajujejo veliko hitreje in na primer takšen bio-alkohol, dodan bencinu, absorbira vlago iz zraka in tako postopoma uniči vse gorivo. Sčasoma se razgradi, ker koncentracija vode v alkoholu doseže določeno mejo, pri kateri se voda odstrani iz alkohola. Poleg korozije sestavnih delov sistema za gorivo obstaja tudi nevarnost zmrzovanja dovodnega voda, še posebej, če avto parkirate dlje časa v zimskem vremenu. Biokomponenta v dizelskem gorivu zelo hitro oksidira zaradi raznolikosti, kar velja tudi za dizelsko gorivo, shranjeno v velikih rezervoarjih, saj morajo biti ti opremljeni s prezračevanjem. Oksidacija sčasoma povzroči, da se komponente metil estra gelirajo, kar povzroči povečano viskoznost goriva. Pogosto rabljena vozila, v katerih gorivo gorivo gori več dni ali tednov, ne predstavljajo nevarnosti poslabšanja kakovosti goriva. Tako je približen rok uporabnosti približno 3 mesece. Če ste torej med uporabniki, ki shranjujejo gorivo iz različnih razlogov (v avtu ali zunaj njega), boste morali v mešanico biogoriva dodati dodatek, kot je na primer Welfobin, za biodizelsko dizelsko gorivo. Pazite tudi na različne sumljivo poceni črpalke, saj lahko ponujajo gorivo po garanciji, ki ga na drugih črpalkah ni bilo mogoče pravočasno prodati.

Dizelski motor

V primeru dizelskega motorja je največja skrb življenjska doba sistema za vbrizgavanje, saj biokomponenta vsebuje kovine in minerale, ki lahko zamašijo luknje v šobah, omejijo njihovo delovanje in zmanjšajo kakovost razpršenega goriva. Poleg tega lahko vsebovana voda in določen delež gliceridov korodira kovinske dele sistema za vbrizgavanje. Leta 2008 je Koordinacijski svet Evrope (CEC) uvedel metodologijo F-98-08 za preskušanje dizelskih motorjev s sistemom vbrizgavanja Common Rail. Dejansko je ta metodologija, ki deluje na principu umetnega povečevanja vsebnosti nezaželenih snovi v relativno kratkem preskusnem obdobju, pokazala, da če se v dizelsko gorivo ne dodajo učinkovita čistila, onesnaževalci kovin in inhibitorji korozije, lahko vsebnost biokomponent hitro pride zmanjšati prepustnost injektorjev. .. se zamašijo in tako pomembno vplivajo na delovanje motorja. Proizvajalci se zavedajo tega tveganja, zato visokokakovostno dizelsko gorivo, ki ga prodajajo postaje z blagovno znamko, izpolnjuje vsa potrebna merila, vključno z vsebnostjo biokomponent, in vzdržuje sistem vbrizgavanja v dobrem stanju za dolgo obdobje delovanja. V primeru polnjenja z neznanim dizelskim gorivom, ki je lahko slabe kakovosti in nima dodatkov, obstaja nevarnost te blokade in v primeru nizke mazljivosti celo ujetja občutljivih sestavnih delov sistema za vbrizgavanje. Dodati je treba, da imajo starejši dizelski motorji sistem vbrizgavanja, ki je manj občutljiv na čistočo in mazalne lastnosti dizla, vendar ne dovoljujejo zamašitve injektorjev s preostalimi kovinami po esterifikaciji rastlinskih olj.

Poleg sistema za vbrizgavanje obstaja še eno tveganje, povezano z reakcijo motornega olja na biogoriva, saj vemo, da majhna količina nezgorelega goriva v vsakem motorju prodre v olje, še posebej, če je opremljeno s filtrom DPF brez zunanjih dodatkov . Gorivo vstopi v motorno olje med pogosto kratko vožnjo tudi v mrazu, pa tudi med prekomerno obrabo motorja skozi batne obroče in v zadnjem času zaradi regeneracije filtra za delce. Motorji, ki so opremljeni s filtrom za trdne delce brez zunanjih dodatkov (sečnine), morajo vbrizgati dizelsko gorivo v jeklenko med izpušnim hodom, da se regenerirajo in prenesejo nezgorelo v izpušno cev. Vendar se v določenih okoliščinah ta serija dizelskega goriva namesto izhlapevanja zgosti na stenah cilindra in razredči motorno olje. To tveganje je pri uporabi biodizla večje, ker imajo biokomponente višjo temperaturo destilacije, zato je njihova sposobnost, da se kondenzirajo na stenah jeklenke in nato razredčijo olje, nekoliko višja kot pri uporabi običajnega čistega dizelskega goriva. Zato je priporočljivo skrajšati interval menjave olja na običajnih 15 km, kar je še posebej pomembno za uporabnike tako imenovanih načinov dolge življenjske dobe.

Bencin

Kot že omenjeno, je največje tveganje v primeru bioplina mešanje etanola z vodo. Posledično bodo biokomponente absorbirale vodo iz sistema za gorivo in okolja. Če avto parkirate dlje časa, na primer pozimi, imate lahko težave pri zagonu, obstaja tudi nevarnost zmrzovanja dovodnega voda in korozije sestavnih delov sistema za gorivo.

V nekaj spremembah

Če vas biotska raznovrstnost ni popolnoma zapustila, preberite naslednjih nekaj vrstic, ki bodo tokrat vplivale na ekonomičnost samega dela.

• Približna kurilna vrednost čistega bencina je približno 42 MJ / kg.
• Približna kalorična vrednost etanola je približno 27 MJ / kg.

Iz zgornjih vrednosti je razvidno, da ima alkohol nižjo kalorično vrednost kot bencin, kar logično pomeni, da se manj kemične energije pretvori v mehansko. Posledično ima alkohol nižjo kurilno vrednost, kar pa ne vpliva na moč ali navor motorja. Avto bo šel po isti poti, le da bo porabil več goriva in relativno manj zraka, kot če bi ga poganjalo običajno čisto fosilno gorivo. V primeru alkohola je optimalno razmerje mešanja z zrakom 1: 9, v primeru bencina - 1: 14,7.

Najnovejša uredba EU navaja, da je v gorivu 7% nečistoč biokomponente. Kot smo že omenili, ima 1 kg bencina kurilno vrednost 42 MJ, 1 kg etanola pa 27 MJ. Tako ima 1 kg mešanega goriva (7% biokomponente) končno ogrevalno vrednost 40,95 MJ / kg (0,93 x 42 + 0,07 x 27). Kar zadeva porabo, to pomeni, da moramo pridobiti dodatnih 1,05 MJ / kg, da se ujema z zgorevanjem običajnega nerazredčenega bencina. Z drugimi besedami, poraba se bo povečala za 2,56%.

Praktično povejmo to pot od PB do Bratislave Fabia 1,2 HTP v nastavitvi 12 ventilov. Ker bo to potovanje po avtocesti, je skupna poraba približno 7,5 litra na 100 km. Na razdalji 2 x 175 km bo skupna poraba 26,25 litra. Določili bomo razumno ceno bencina 1,5 €, zato je skupni strošek 39,375 1,008 €. V tem primeru bomo za domačo bio-ortologijo plačali XNUMX evrov.

Tako zgornji izračuni kažejo, da je dejanski prihranek fosilnih goriv le 4,44 % (7 % - 2,56 %). Imamo torej malo biogoriva, vendar še vedno povečuje stroške delovanja vozila.

zaključek

Namen članka je bil izpostaviti učinke uvedbe obvezne biokomponente v tradicionalna fosilna goriva. Ta hitra pobuda nekaterih uradnikov ni povzročila le kaosa pri pridelavi in ​​cenah osnovnih živil, krčenje gozdov, tehnične težave itd., Ampak je na koncu povzročila tudi povečanje stroškov upravljanja avtomobila. Morda v Bruslju ne poznajo našega slovaškega pregovora »dvakrat izmeri in enkrat reži«.