Airbus: Evropska letalska industrija prihodnosti 1. del
A380, ki ga Airbus imenuje paradno letalo 21. stoletja, je največje potniško letalo na svetu. Emirates je največji uporabnik A380.
do konca leta 2018 je bilo naročenih 162 primerkov, od tega so jih prejeli 109. Od preostalih 53 pa so jih 39 preklicali, tako da se bo proizvodnja A380 končala leta 2021.
Evropski vesoljski koncern Airbus je največji na stari celini in eden največjih svetovnih proizvajalcev letal in helikopterjev ter satelitov, sond, nosilnih raket in druge vesoljske opreme. Pri potniških letalih s kapaciteto več kot 100 sedežev Airbus že vrsto let uspešno tekmuje z ameriškim Boeingom za svetovni vrh.
Airbus SE (Societas Europaea) je delniška družba, ki kotira na borzah v Parizu, Frankfurtu na Majni, Madridu, Barceloni, Valencii in Bilbau. V prostem obtoku je 73,68 % delnic. Francoska vlada prek Société de Gestion de Partitions Aéronautiques (Sogepa) ima v lasti 11,08 % delnic, nemška vlada prek Gesellschaft zur Beteiligungsverwaltung GZBV mbH & Co. KG - 11,07 % in vlada Španije prek Sociedad Estatal de Participaciones Industriales (SEPI) - 4,17 %. Družbo vodi 12-članski upravni odbor in 17-članski izvršni odbor (uprava). Predsednik upravnega odbora je Denis Rank, predsednik in izvršni direktor pa Thomas "Tom" Enders. Airbus deluje v treh glavnih sektorjih (poslovnih linijah): Airbus Commercial Aircraft (ali preprosto Airbus) ponuja civilna potniška letala s kapaciteto več kot 100 sedežev, Airbus Helicopters - civilne in vojaške helikopterje ter Airbus Defence and Space - vojaška letala (Military Segment letal)), brezpilotna letala, civilni in vojaški vesoljski sistemi (Space systems), kot tudi komunikacijski, obveščevalni in varnostni sistemi (CIS).
A318 je najmanjši model potniškega letala, ki ga proizvaja Airbus. Uporabljen je bil kot osnova za 318-318 potniško različico A14 Elite (ACJ18).
Na sliki: A318 v barvah Frontier Airlines.
Airbus SE ima deleže v številnih različnih podjetjih in konzorcijih. Airbus Commercial Aircraft ima 50-odstotni delež v ATR (Avions de Transport Régional), proizvajalcu turbopropelerjev s 30 do 78 sedeži za regionalne komunikacije (preostalih 50 % je v lasti Leonarda). Airbus Defence and Space ima v lasti 46-odstotni delež v Eurofighter Jagdflugzeug GmbH, ki proizvaja lovce Typhoon (ostala partnerja BAE Systems - 33 % in Leonardo - 21 %) ter 37,5-odstotni delež v obrambnem podjetju MBDA (ostali partnerji BAE Systems - 37,5 % in Leonardo - 25%). Je edini lastnik podjetij STELIA Aerospace in Premium AEROTEC, vodilnih svetovnih dobaviteljev delov in komponent ter proizvajalcev struktur za civilna in vojaška letala. 7. marca 2018 je Airbus prodal svojo hčerinsko družbo Plant Holdings, Inc. Motorola Solutions, 1. oktobra pa Héroux-Devtek Inc. hčerinsko podjetje Compañía Española de Sistemas Aeronáuticos SA (CESA).
Leta 2018 je Airbus dobavil rekordnih 93 potniških letal 800 komercialnim strankam (82 več kot leta 2017, kar je 11,4 %). Ti vključujejo: 20 A220, 626 A320 (vključno s 386 novimi A320neo), 49 A330 (vključno s prvimi tremi A330neo), 93 A350 XWB in 12 A380. Kar 34 % celotnega števila letal je šlo uporabnikom v Aziji, 17 % v Evropi, 14 % v Ameriki, 4 % na Bližnjem vzhodu in v Afriki ter 31 % k lizinškim hišam. Airbus letos že šestnajsto leto zapored beleži rast števila prodanih letal. Knjiga naročil se je povečala za 747 enot brez kataloške vrednosti 41,519 milijarde € na rekordnih 7577 enot v vrednosti 411,659 milijarde €! Od ustanovitve do konca leta 2018 je Airbus od 19 strank prejel naročila za 340 potniških letal vseh vrst, modelov in različic, od katerih jih je bilo dobavljenih 414.Trenutno 11 letal Airbus uporablja 763 strank po vsem svetu.
Kar zadeva helikopterje, je Airbus Helicopters lani dobavil 356 enot in prejel naročil za 381 neto enot v kataloški vrednosti 6,339 milijarde evrov. Knjiga naročil je ob koncu leta dosegla 717 enot v vrednosti 14,943 milijarde evrov. Airbus Defence and Space je prejel naročila v neto kataloški vrednosti 8,441 milijarde EUR, s čimer je zaostanek v sektorju znašal 35,316 milijarde EUR. Skupna knjigovodska vrednost naročil za celotno skupino je na dan 31. decembra 2018 znašala 461,918 milijarde evrov.
Airbus SE je lani dosegel konsolidirano prodajo v višini 63,707 milijarde evrov, bruto dobiček (EBIT; pred davki) v višini 5,048 milijarde evrov in čisti dobiček v višini 3,054 milijarde evrov. V primerjavi z letom 2017 so se prihodki povečali za 4,685 milijarde evrov (+8 %), bruto dobiček za 2,383 milijarde evrov (+89 %) in čisti dobiček za 693 milijonov evrov (+29,4 %). Prihodki in prihodki za vsak sektor (po upoštevanju izgub pri medpanožnih in drugih operacijah) so znašali: Airbus Commercial Aircraft — 47,199 milijarde (+10,6 %) oziroma 4,295 milijarde (+90 %), Airbus Helicopters — 5,523 milijarde (-5,7 %) in 366 milijonov evrov (+48 %), Airbus Defence and Space - 10,985 milijarde evrov (+4,7 %) in 676 milijonov evrov (+46 %). Tako je delež Airbus Commercial Aircraft v celotnih prihodkih skupine znašal 74,1 %, Airbus Helicopters - 8,7 %, Airbus Defence and Space - 17,2 %. Geografsko je 36,5 % prihodkov (23,297 milijarde EUR) prišlo iz prodaje v azijsko-pacifiški regiji; 27,9 % (17,780 milijard) - v Evropi; 17,5 % (11,144 milijarde) - v Severni Ameriki; 10% (6,379 milijarde) - na Bližnjem vzhodu; 2,3 % (1,437 milijarde) - v Latinski Ameriki; 5,8% (3,670 milijarde) - v drugih državah. Za raziskave in razvoj je bilo porabljenih 3,217 milijarde evrov, kar je 14,6 % več kot v letu 2017 (2,807 milijarde).
Rojstvo Airbusa.
V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja so evropski proizvajalci potniških letal začeli izgubljati svetovno konkurenco z ameriškimi družbami Boeing, Lockheed in McDonnell Douglas. Tudi evropske letalske družbe so vse bolj vneto letele z ameriškimi letali. V teh razmerah je bil edini način za uspeh – in dolgoročno sploh obstanek na trgu – združevanje moči, kot se je to zgodilo pri programu nadzvočnih letal Concorde. S tem sta bili pridobljeni dve dodatni koristi: odpravljena je bila izčrpavajoča medsebojna konkurenca in zmanjšana finančna obremenitev udeleženih subjektov (vsak od partnerjev je prevzel le del stroškov programa).
Sredi 60. let prejšnjega stoletja so evropski prevozniki zaradi hitro naraščajočega števila potnikov napovedali potrebo po novem potniškem letalu s kapaciteto najmanj 100 sedežev, ki je zasnovano za opravljanje kratkih in srednjih linij z najnižjimi možnimi stroški. Zaradi takšnih specifičnih lastnosti je letalo hitro pridobilo neuradno ime airbus (airbus). Kot odgovor sta britanski podjetji BAC in Hawker Siddeley razvili preliminarne načrte na podlagi svojih prejšnjih letal 1-11 oziroma Trident, medtem ko je francosko podjetje Sud Aviation razvilo načrt za letalo Galion. Nato je Hawker Siddeley skupaj s francoskima podjetjema Bréguet in Nord Aviation razvil idejni načrt letala HBN 100. Zahodnonemška podjetja Dornier, Hamburger Flugzeugbau, Messerschmitt, Siebelwerke-ATG in VFW pa so ustvarila Študentsko skupino Airbus (kmalu preimenovano Arbeitsgembuseinschaft Airbus), 2. septembra 1965 preoblikovan v Deutsche Airbus), da bi proučili možnost lastnega razvoja ustreznega letala ali pa začeli sodelovanje s tujimi partnerji.
A319 družbe China Eastern Airlines, prikazan na fotografiji, je bila 320. družina AXNUMX, sestavljena v Tianjinu na Kitajskem. FALC je bil prvi Airbusov montažni trak zunaj Evrope.
Oktobra 1965 so evropske letalske družbe spremenile svoje zahteve za Airbus in mu določile zmogljivost najmanj 200-225 sedežev, doseg 1500 km in operativne stroške za približno 20-30% nižje kot pri Boeingu 727-200. V tem primeru so vsi obstoječi projekti zastareli. Za podporo razvoju Airbusa so vlade Velike Britanije, Francije in Zvezne republike Nemčije izbrale vsaka po eno nacionalno organizacijo za skupen razvoj novega projekta: Hawker Siddeley, Sud Aviation in Arbeitsgemeinschaft Airbus. Osnova za nadaljnje delo je bil projekt širokotrupnega dvomotornega letala HBN 100, ki se zdaj imenuje HSA 300. Francozom pa ta oznaka ni bila všeč, saj je po njihovem mnenju promovirala Hawker Siddeley Aviation, čeprav formalno izhaja iz prvih črk imen vseh treh partnerjev. Po dolgih razpravah je bila sprejeta kompromisna oznaka A300, kjer je črka A pomenila Airbus, številka 300 pa največje število potniških sedežev.
15. oktobra 1966 so omenjena tri podjetja zaprosila vlade svojih držav za sofinanciranje programa iz državnih proračunov. 25. julija 1967 so ministri za gospodarstvo in/ali promet Velike Britanije, Francije in Nemčije podpisali predhodni sporazum o "sprejemanju ustreznih ukrepov za skupni razvoj in proizvodnjo airbusov" z namenom "okrepitve evropskega sodelovanja na področju letalske tehnologije in s tem spodbujanje gospodarskega in tehnološkega napredka v Evropi. Konkretnejši sporazum, ki je začel razvojno fazo programa, je bil podpisan septembra istega leta v Londonu. Francija in Združeno kraljestvo naj bi krili po 37,5 % stroškov programa, Nemčija pa 25 %. Vodilno podjetje je postalo Sud Aviation, razvojno ekipo pa je vodil francoski inženir Roger Beteil.
Sprva naj bi Rolls-Royce razvil popolnoma nove turboreaktivne motorje RB300 za A207. Večjo prednost pa je dala razvoju motorjev RB211, namenjenih predvsem ameriškemu trgu, zaradi česar se je delo na RB207 praktično ustavilo. Hkrati se je izkazalo, da so evropski letalski prevozniki navzdol popravili napovedi rasti potniškega prometa.
