Zaprite zgornji strop, 10. del

Vrhunec načrtovanja in nabav v letih 1936-39. so bili med drugim protiletalski topovi kalibra 90 mm. Oprema, ki vam omogoča učinkovito zaščito sistemov zračne obrambe v velikih urbanih in industrijskih središčih.

V seriji člankov, objavljenih v "Wojsko i Technika Historia" leta 2018 pod splošnim naslovom "Zaprite zgornji strop ...", so se skoraj vse teme nanašale neposredno na poljsko protiletalsko topništvo srednjega in velikega kalibra, pa tudi, kako je povezano razpravljali so o opremi za požarno podporo. Poljske oborožene sile, ki jih je zajel ambiciozen program modernizacije, so doživele vrsto vzponov in padcev, ki so neposredno vplivali na njihovo obliko v miru in njihovo bojno učinkovitost v oboroženih spopadih. V članku, ki zaključuje zgornji cikel, avtor predstavlja zadnje elemente sodobnega sistema zračne obrambe Druge poljske republike, ustvarjene iz nič, in povzema vsa prizadevanja v letih 1935-1939.

Na seji Narodnega skrbstva 17. decembra 1936 je bilo ponovno obravnavano vprašanje zračne obrambe domovinskega prostora (OPL OK), ki je bilo pred tem obravnavano 7. februarja in 31. julija istega leta. Med razpravo se je znova dotaknila teme zaščite pred grožnjami iz zraka sestav, zlasti pehotnih divizij. Po izračunih, ki jih je predhodno potrdil KSUS, naj bi vsak DP imel po 4 vodove 40-mm 2 pušk. Tu je bil podan zanimiv predlog, da bi moral imeti divizion za ustrezno intenzivnost ognja na srednjih višinah in na razdaljah, ki presegajo efektivni domet 40 mm topov, dodatno še vsaj ločeno baterijo 75 mm mobilnih topov. Postulat se je zdel pravilen, saj naj bi se na ta način zoperstavil ne le bombnikom, temveč tudi topniškemu izvidništvu, kar aktivnim enotam povzroča nič manj težav.

Pred proizvodnjo protiletalskih topov Starachowice v 75 mm kalibra 75 mm wz. 97/25 je bil osnova poljskega sistema zračne obrambe.

Po navedbah poljske vojske so izvidniška vozila delovala na povprečni višini okoli 2000 m in so bila v dosegu 40 mm topov (teoretični domet tega topa je bil 3 km). Težava je v tem, da se je opazovanje z omenjene višine izvajalo na razdalji 4-6 km od sovražnikovih položajev. Ta razdalja je bila daleč preko wz. 36. Za učinkovito delovanje je moral poveljnik baterije srednje visokih topov imeti svojo opazovalnico in javljalnico kot točko za zbiranje podatkov o trenutnih premikih sovražnikovega letalstva, vsaj v okviru dejavnosti, dodeljene da pokrije velik del. Pri tem je bila v ospredju tehnika, ki je presegala klasične okvire neposrednega opazovalnega streljanja in omogočala streljanje na posluh (akustične naprave). Od tod sklep, da bi študenti morali uporabljati avtonomne baterije, čeprav na tej ravni organizacije zračne obrambe delo ponoči ni bilo upoštevano (pomanjkanje ustreznih namerilnikov, reflektorjev ipd.).

Žal naj bi do okrepitve aktivnega pokrivanja zračnega prostora nad DP prišlo šele v zadnji, tretji fazi programa širitve. Prva je bila osredotočena na opremljanje velikih taktičnih enot s 40-milimetrsko opremo, druga pa je bila stopnja dopolnjevanja števila pušk v baterijah do 6 ali 8 kosov. Tretja stopnja je dobava sistemov zračne obrambe kalibra 75 mm ali več vojski, v rezervo SZ in v zaključni fazi DP. Če konkretiziramo tretjo stopnjo, je bila zanjo značilna tudi določena hierarhija nalog:

• • priprave za zračno obrambo Varšave in začetek dela pri organizaciji zračne obrambe drugih pomembnih objektov, navedenih spodaj;
  • opremljanje velikih sestav operativne ravni s protiletalskim topništvom in oblikovanje rezerve SZ;
  • priprava preostale države na zračno obrambo;
  • opremljanje velikih taktičnih enot z dodatnim protiletalskim orožjem kalibra 75 mm.

Ne smemo pozabiti, da je konec leta 1936, veliko pred uvedbo mobilizacijskega načrta "Z", obstajala povezava s 33. strelsko divizijo, tako da je bila ocenjena potreba naslednja: 264 40-mm pušk za DP, 78 40 13-mm topov za BC, 132 75-mm topov za DP. Motorne enote (RM) niso bile vključene v izračune, čeprav je povečanje ostalo odprto.

BC številke do 15.

Nič manj zanimivo ni bilo stanje na ravni t.i. velika operativna enota, tj. ločena operativna skupina ali armada, katere število v primeru H ali R je bilo sprva določeno na 7. Vsaka od njih naj bi imela 1-3 lastne mešane divizije, katerih skupno število ne bi smelo presegati 12. Sestava vsakega od njih je bila naslednja: 3 baterije 75-mm pušk - 4 puške, 1 četa žarometov 150 cm - 12 postaj, 1 baterija 40-mm pušk - 6 pušk (3 vodovi). Skupaj 144 topov kalibra 75 mm, 144 reflektorjev kalibra 150 cm, 72 topov kalibra 40 mm in 144 težkih mitraljezov. Največ novosti pa se pojavi na ravni OK SZ in VL, ki sta razdeljeni na vzhodno in zahodno smer, pri čemer so izpostavljena tri glavna področja delovanja nasprotnikovega letalstva (tabela 1). Vrhovni poveljnik naj bi v primeru N ali R imel 5 eskadrilj težke protiletalske artilerije, katerih primarna naloga je obramba regulacijskih centrov, ki se nahajajo v nevarnih smereh. Vsako SZ rezervno linijo naj bi sestavljale 3 baterije topov 90-105 mm (12 topov), 1 četa reflektorjev 150 cm in 1 baterija topov 40 mm (6 topov).

Skupaj: 60 topov 90-105 mm, 60 reflektorjev 150 cm, 30 40 mm in 60 težkih mitraljezov. Končno ožje območje, ki je bilo povsem na dosegu sovražnih letal, v katerem je bilo 10 t.i. območja in 5 strogih urbanih središč. Slednji so bili v načrt vključeni predvsem na račun komunikacijskih centrov in vitalnih centrov države, ki naj bi imeli vsaj minimalno zaščito pred grožnjami iz zraka. Ob upoštevanju domačih potreb naj bi ustvarili dve vrsti enot: lahke skupine v obliki eskadrilje 75-mm polstacionarnih ali mobilnih topov - 3 baterije, 1 četo žarometov - 12 mest, 1 baterijo 40- mm puške in 6 orožij; skupine dolgega dosega enake sestave, vendar bi morale protiletalske puške 90-105 mm nadomestiti 75-mm puške.

Skupno naj bi zadnji element protiletalskega dežnika Druge Commonwealtha sestavljalo 336 75-mm topov, 48 ​​90-105-mm topov, 300/384 150-cm žarometov in 384 težkih mitraljezov. Skupaj je bila izvedba celotnega predloga za "novo organizacijo protiletalske artilerije" pritegniti 1356 protiletalskih topov WP, 504/588 protiletalskih reflektorjev in 654 težkih mitraljezov za zaščito strelnih položajev baterij na višina. višina do 800 m. zamenjati del težke mitraljeze NKM 20 mm. Vrednosti, vsebovane v članku, so bile vsekakor impresivne, medtem ko bi morali leta začetne faze izvajanja nove mirovne organizacije, označene vsaj za obdobje 1937-1938, porabiti za sprejem dohodne opreme 40 mm in pospešeno usposabljanje osebja.