Japonska invazija na Tajsko: 8. december 1941
Tajski rušilec Phra Ruang, fotografiran leta 1955. Bila je ladja tipa R, ki je služila v prvi svetovni vojni s kraljevo mornarico, preden je bila leta 1920 prodana tajski kraljevi mornarici.
V zakulisju napada združene flote na Pearl Harbor in niza amfibijskih operacij v jugovzhodni Aziji je potekala ena najpomembnejših akcij prve faze pacifiške vojne. Japonska invazija na Tajsko, čeprav je večina bojev med njo trajala le nekaj ur, se je končala s podpisom premirja in kasneje zavezniške pogodbe. Od začetka japonski cilj ni bila vojaška okupacija Tajske, temveč pridobitev dovoljenja za tranzit čet čez burmanske in malajske meje ter pritisk nanje, da se pridružijo koaliciji proti evropskim kolonialnim silam in ZDA.
Japonsko cesarstvo in Kraljevina Tajska (od 24. junija 1939; prej znana kot Kraljevina Siam), na videz povsem različni državi na Daljnem vzhodu, imata v svoji dolgi in kompleksni zgodovini en skupni imenovalec. Med dinamičnim širjenjem kolonialnih imperijev v XNUMX. stoletju ti niso izgubili svoje suverenosti in so vzpostavili diplomatske odnose s svetovnimi silami v okviru tako imenovanih neenakopravnih pogodb.
Osnovni tajski lovec iz leta 1941 je lovec Curtiss Hawk III, kupljen iz ZDA.
Avgusta 1887 je bila med Japonsko in Tajsko podpisana Deklaracija o prijateljstvu in trgovini, s katero sta cesar Meiji in kralj Chulalongkorn postala simbola dveh modernizirajočih se ljudstev vzhodne Azije. V dolgotrajnem procesu vesternizacije je vsekakor prednjačila Japonska, ki je v Bangkok poslala celo ducat svojih strokovnjakov z namenom, da podprejo reformo pravnega sistema, izobraževanja in gojenja svil. V medvojnem obdobju je bilo to dejstvo splošno znano tako na Japonskem kot na Tajskem, zaradi česar sta se oba ljudstva spoštovala, čeprav pred letom 1 med njima ni bilo večjih političnih in gospodarskih vezi.
Siamska revolucija leta 1932 je zrušila nekdanjo absolutno monarhijo in vzpostavila ustavno monarhijo s prvo državno ustavo in dvodomnim parlamentom. Ta sprememba je poleg pozitivnih učinkov povzročila tudi začetek civilno-vojaškega rivalstva za vpliv v tajski vladi. Kaos v državi, ki se je postopoma demokratizirala, je izkoristil polkovnik Phraya Phahol Pholfayuhasen, ki je 20. junija 1933 izvedel državni udar in pod krinko ustavne monarhije uvedel vojaško diktaturo.
Japonska je finančno podprla državni udar na Tajskem in postala prva država, ki je mednarodno priznala novo vlado. Odnosi na uradni ravni so se očitno ogreli, kar je privedlo zlasti do tega, da so tajske častniške akademije pošiljale kadete na usposabljanje na Japonsko, delež zunanje trgovine s cesarstvom pa je bil takoj za menjavo z Veliko Britanijo. V poročilu vodje britanske diplomacije na Tajskem sira Josiaha Crosbyja je bil odnos Tajcev do Japoncev označen kot ambivalenten – na eni strani priznanje gospodarskega in vojaškega potenciala Japonske, na drugi pa nezaupanje do imperialnih načrtov.
Dejansko naj bi imela Tajska posebno vlogo v japonskem strateškem načrtovanju za jugovzhodno Azijo med pacifiško vojno. Japonci, prepričani o pravilnosti svojega zgodovinskega poslanstva, so upoštevali morebiten odpor Tajcev, a so jih nameravali zlomiti s silo in z vojaškim posredovanjem pripeljati do normalizacije odnosov.
Korenine japonske invazije na Tajsko lahko najdemo v doktrini Chigakuja Tanake o »združevanju osmih koncev sveta pod eno streho« (jap. hakko ichiu). V začetku XNUMX. stoletja je postal motor razvoja nacionalizma in vseazijske ideologije, po kateri naj bi zgodovinska vloga japonskega imperija prevladovala nad ostalimi vzhodnoazijskimi ljudstvi. Zavzetje Koreje in Mandžurije ter konflikt s Kitajsko so japonsko vlado prisilili k oblikovanju novih strateških ciljev.
Novembra 1938 je kabinet princa Fumimara Konoeja objavil potrebo po novem redu v širši vzhodni Aziji (japonsko: Daitoa Shin-chitsujo), ki naj bi se, čeprav naj bi se osredotočal na tesnejše vezi med Japonskim cesarstvom, Mandžurijo in Republiko Kitajsko, posredno prizadela tudi Tajsko. Kljub izjavam o želji po ohranjanju dobrih odnosov z zahodnimi zavezniki in drugimi državami v regiji japonski oblikovalci politike niso predvideli obstoja drugega popolnoma neodvisnega centra odločanja v vzhodni Aziji. To stališče je potrdil javno objavljen koncept območja blaginje Velike vzhodne Azije (japonsko: Daitōa Kyōeiken), objavljen aprila 1940.
Japonci so sicer posredno, a prek splošnih političnih in gospodarskih načrtov poudarjali, da mora regija jugovzhodne Azije, vključno s Tajsko, v prihodnje soditi v njihovo izključno vplivno sfero.
Na taktični ravni je bil interes za tesno sodelovanje s Tajsko povezan z načrti japonske vojske za zavzetje britanskih kolonij v jugovzhodni Aziji, in sicer Malajskega polotoka, Singapurja in Burme. Že v pripravljalni fazi so Japonci prišli do zaključka, da operacije proti Britancem zahtevajo uporabo ne le indokitajske, ampak tudi tajskih pristanišč, letališč in kopenskega omrežja. V primeru odkritega nasprotovanja Tajske zagotavljanju vojaških objektov in zavrnitve privolitve v nadzorovan tranzit vojakov do burmanske meje so japonski načrtovalci menili, da je treba nameniti nekaj sil za uveljavitev potrebnih koncesij. Vendar redna vojna s Tajsko ni prišla v poštev, saj bi zahtevala preveč sredstev, japonski napad na britanske kolonije pa bi izgubil element presenečenja.
Načrti Japonske, da si podredi Tajsko, so bili ne glede na sprejete ukrepe še posebej zanimivi za Tretji rajh, ki je imel svoja diplomatska predstavništva v Bangkoku in Tokiu. Nemški politiki so v pomiritvi Tajske videli priložnost za umik dela britanskih čet iz Severne Afrike in Bližnjega vzhoda ter združitev vojaških prizadevanj Nemčije in Japonske proti britanskemu imperiju.
Leta 1938 je Folphayuhasena na mestu predsednika vlade zamenjal general Plaek Phibunsongkhram (splošno znan kot Phibun), ki je na Tajskem uvedel vojaško diktaturo po vzoru italijanskega fašizma. Njegov politični program je predvideval kulturno revolucijo s hitro modernizacijo družbe, ustvarjanje modernega tajskega naroda, enotnega tajskega jezika, razvoj lastne industrije, razvoj oboroženih sil in izgradnjo regionalne vlade, neodvisne od evropske kolonialne sile. Med vladavino Phibuna je številna in bogata kitajska manjšina postala notranji sovražnik, ki so ga primerjali z »Judi Daljnega vzhoda«. 24. junija 1939 je bilo v skladu s sprejeto politiko nacionalizacije uradno ime države spremenjeno iz Kraljevine Siam v Kraljevino Tajsko, kar naj bi poleg postavitve temeljev sodobnega naroda poudarilo neodtujljivo pravico do zemljišč, ki jih naseljuje več kot 60 milijonov tajskih etničnih skupin, ki živijo tudi v Burmi, Laosu, Kambodži in južni Kitajski.
