Yamaha R1 Superbike

Za obisk reškega hipodroma sta bila tokrat dva razloga. Ta kos asfalta, ki je priljubljen med slovenskimi motoristi, je prvič postavil Berto Kamlek. Wayne Rainey, žal mi je, toda še ena superbike dirka v lepem vremenu in vaš 15-letni rekord bo šel v zgodovino. 1.28, 7 je dosegel Berto Kamlek, trenutno naš najhitrejši dirkač svetovnega prvenstva v superbiku (lani je osvojil točko v Magny Coursu) ter trikratni prvak prvenstva Alpe-Adria in državnega državnega prvenstva. Berto skromno priznava, da mu do 1.28:6, kar je Raineyjev rekordni čas, malo manjka. Samo ena dobra dirka, saj le najboljši čas na dirki velja za uradni rekord.

Drugi razlog je bilo njegovo super motorno kolo Yamaha R1, s katerim tako uspešno dirka.

Da, imeli smo izjemno priložnost, da se usedemo in se vozimo s pravim superkolesnikom Yamaha R1, ki zmore 196 KM. pri zadnjem kolesu (merjeno v Akrapoviču), kar pomeni 210 do 220 KM. na ročični gredi, njegova teža pa ne presega 165 kilogramov, določenih s pravili superbike dirk!

Novinarju ni lahko zaupati vožnje s tako unikatnim dirkalnikom, ki nenazadnje stane veliko denarja. Toda Bert, kot ga kličejo njegovi kolegi, je ponovno dokazal svoj pogum in mi ob razlagi zadnjih navodil za vožnjo mirno razložil: »Prvih nekaj krogov pelji bolj počasi, da spoznaš motocikel, potem pa pritiskaj na plin, kolikor hočeš. . . »Njegova umirjenost, ko sem sedel na visokem sedežu 15 milijonov tolarjev vrednega motocikla, se me je dotaknil. Fant ima jeklene živce!

Zelena luč na semaforju ob vhodu na dirkališče je signalizirala, da se predstava lahko začne. Otrplost, ko se odpravite na neznano pustolovščino, je hitro minila. Z Yamaho sva naju ujela skozi pol kroga, iz »luknje« pa je štirivaljni motor začel peti na ves glas iz edinega izpuha Akrapoviča. Dirkalni sedeži in pedala z visokimi sedeži so prav tako postopoma pridobivali na pomenu in opravičevali nelagodje pri sedenju na motorju. Hitreje se je gibal, manj truda je moral vložiti v potovanje in vse je bilo v trenutku na pravem mestu.

Da gre za dirkalnik, ki nima nobene zveze s serijskim motociklom, je postalo jasno pri vsaki menjavi plina ali rahlem zaviranju. V tem ni polovičarstva! Yamaho je med "počasno" vožnjo težko nadzorovati, pri pospeševanju iz prenizkih vrtljajev škripa z gnusom in ne vzbuja zaupanja, vzmetenje pa se zdi zelo trdo.

Popolnoma drugačen obraz se pojavi, ko zapelješ v ovinek dovolj hitro in s pravo mešanico nežnosti in agresije. Ko se motor vrti v srednjem območju vrtljajev, se škripanje ne sliši več in vse se spremeni v osupljivo hitro gibanje po dirkališču nad grobom, ki nenadoma dobi povsem drugačen videz. Vsak od vas, ki to berete in ste že vozili to dirkališče, veste, da je doživetje kroga z različnimi kolesi lahko popolnoma drugačno. Na tisoče letal so videti krajše, na šeststo pa je videti otročje brisati vogale.

Toda R1 odpira novo dimenzijo superkolesnikom. Dunlopove dirkalne pnevmatike (Berto vozi na 16-palčnih pnevmatikah kot dirka s super kolesi) zagotavljajo izjemen oprijem, vrhunsko vzmetenje Öhlins pa vliva noro popolno zaupanje v zanesljivost Yamahe na polnih pobočjih. Zavoji dirkaške proge so postali kot čudovito zasneženo pobočje, na katerem sem užival v "rezbarjenju", in misel, da bi izgubil oprijem na pobočju, se je umaknila, mojim čutom pa je bilo prosto slediti.

Na tem kolesu je bilo potrjeno, da se na ovinkih zmagujejo, na tem R1 Bertha kraljuje! Toda raziskovanje te nove dimenzije se tu ne konča. Če sem čelado prilepil na rezervoar za gorivo in tesno zaprl za aerodinamičnim oklepom, sem pospešil pri polnem plinu in v delčku sekunde, ko se je prižgala rdeča opozorilna lučka ob merilniku vrtljajev, sem z enim kratkim premikom leve noge zavihtel navzdol . (to je prenos zgoraj). S takšno odločnostjo me je potegnil naprej, da mi je vzelo sapo. Ko R1 pospeši pri polnem plinu, se rahlo dvigne proti zadnjemu kolesu in ploskev postaneta zelo kratka.

A da nihče ne razume napak, R1 sploh ni živčna "zver", ki bo ponorela, ko bo prestrašila vseh 196 "konjev" v motorju. Moč motorja se presenetljivo nenehno povečuje vzdolž ene dolge, jasno naraščajoče, enakomerne krivulje, ko se kazalnik tahometra dvigne na 16.000, kar označuje konec merilnika. Tako se motor v trenutku odziva na pospeševanje in vozniku omogoča, da vse misli in energijo usmeri v idealno linijo vožnje. Na tej strani je proizvodnja R1 težje obvladljiva, kar od kolesarja zahteva več natančnosti in znanja, če želi skrajšati sekunde.

Ker se je vse zdelo grozno, ko sem se naslednji zavoj približal hitreje, sem seveda sprva zaviral z vso močjo. Oh, kako škoda! Dirkalne zavore Nissin so se prijele s tako močno silo, da sem zaviral prehitro, predaleč pred ovinkom. V krogih, ki sem jih pustil do konca, sem tako počasi spoznal, kako daleč lahko grem. Seveda glede na zavoro v glavi, ki mi ni dovolila, da bi se ves čas umirila. "Ne v pesku, ne v ograji, sediš na 70.000 evrih, samo ne na tleh ..."

Če bi razbil ta biser, v katerega je bilo vloženo neprecenljivo veliko dela in znanja dirkača in mehanike (okoli 15 odstotkov komponent je serijskih, ostalo je ročno delo), si ne bi nikoli odpustil.

Če glede dirkalnika Honda CBR 600 RR, ki sem ga preizkusil pred nekaj meseci, lahko rečem, da je to prava igrača, ki je ne bi želel nehati voziti, priznam, da sem s to Yamaho veliko bolj utrujen. Kolo je neverjetno dobro, vendar mora isti kolesar pokazati, kaj zmore. To je edini način za dosego rekordov in zmag.

No, na koncu mi nasmeh sploh ni hotel pustiti obraza. Tudi potem, ko sem z rokavom obrisal mleko okoli ust. Včasih imamo tudi študentje srečen dan!

Petr Kavchich

Foto: Aleš Pavletič.