Virtualni podpisniki pogodbe INF-2 Vol. eno
Serijske iranske manevrirne rakete Soumar v proizvodnem obratu.
Zdi se, da trenutno ni upanja za začetek pogajanj o novi pogodbi, ki prepoveduje uporabo kopenskih raket z dosegom 500÷5500 km. Če pa bi takšno pogodbo sklenili, bi jo moralo podpisati veliko več držav, kot jih je leta 1988 ratificiralo "Sporazum o popolni odpravi jedrskih sil srednjega dosega", splošno znan kot pogodba INF/INF. Takrat sta bili to ZDA in Sovjetska zveza. Tovrstne rakete imajo trenutno v lasti: Ljudska republika Kitajska, Demokratična ljudska republika Koreja, Republika Indija, Islamska republika Pakistan, Islamska republika Iran, Izrael, Republika Koreja, Savdska kraljevina Arabija ... ki bi bila potencialno prepovedana s takšno pogodbo.
Politika nabave orožja za iranske oborožene sile je precej nenavadna. Ta država, izvoznica ogromnih količin surove nafte (leta 2018 njena sedma največja proizvajalka na svetu), si teoretično lahko privošči nakup najnaprednejšega orožja, tako kot druge države v Perzijskem zalivu, v bližnji preteklosti pa tudi za na primer Libija in Venezuela. Poleg tega Iran potrebuje močno vojsko, ker je že desetletja v konfliktu s Savdsko Arabijo, uporablja zelo agresivno retoriko proti Izraelu in je sam tarča enako agresivnih izjav ZDA.
Medtem pa Iran relativno malo orožja kupi iz tujine. Potem ko je v zgodnjih devetdesetih letih iz Rusije in Kitajske naročila veliko razmeroma preprostega orožja, očitno zato, da bi nadomestila velike izgube opreme, ki jih je utrpela v vojni z Irakom, je Islamska republika zmanjšala nakupe na minimum. Nepričakovana injekcija precej sodobne letalske tehnologije je bil let več deset iraških letal proti Iranu med Puščavskim viharjem leta 90. V nadaljevanju se je oprema kupovala predvsem za enote zračne obrambe. To so bili: sovjetski sistemi S-1991VE, ruski Tori-M200 in nazadnje S-1PMU-300 ter več radarskih postaj. Vendar so bili kupljeni manj, kot je bilo potrebno, na primer za zaščito najpomembnejših industrijskih središč in vojaških objektov. Vlagali so tudi v kitajske protiladijske rakete in več vrst majhnih raketnih čolnov.
Iran se je namesto na uvoz osredotočil na neodvisnost, t.j. o razvoju in proizvodnji lastnega orožja. Prve korake v tej smeri je v 70. letih naredil šah Mohamed Reza Pahlavi, najbolj daljnovidni vladar sodobnega Irana. Industrializacija države, družbeni napredek in sekularizacija pa niso imeli družbene podpore, kar je dokazala islamska revolucija leta 1979, po kateri je bila večina šahovih dosežkov zapravljena. Prav tako je otežilo ustvarjanje vojne industrije. Po drugi strani pa se je zaradi revolucije poleg oboroženih sil pojavil nov notranji pooblaščenec za takšno delo - Korpus islamske revolucionarne garde, pasdarans. Ta formacija se je razvila kot nekakšna protiutež politično nestabilnim oboroženim silam, vendar se je hitro uveljavila in prerasla v velikost vzporednih sil z lastnim letalstvom, mornarico in raketnimi silami.
Za državo, ki ni imela tradicije na področju razvoja naprednega orožja, poleg tega pa je njena znanstvena in industrijska osnova precej šibka, sta pravilna izbira prioritet in koncentracija najboljših sil na njih zelo pomembna, tj. najbolj usposobljen kader in sredstva v obliki laboratorijske in proizvodne baze.
Pri načrtovanju in proizvodnji križarskih izstrelkov (znanih tudi kot potniške rakete) sta ključni dve področji - pogonski sistemi in krmilne naprave. Jadralno letalo je lahko zasnovano na klasičnih letalskih rešitvah, bojna glava pa je lahko celo topniška granata velikega kalibra ali letalska bomba. Po drugi strani odsotnost sodobnega motorja povzroča majhen doseg in nizko zanesljivost rakete, nedostopnost natančnih krmilnih naprav pa zelo nizko natančnost in nezmožnost uporabe kompleksne poti leta, kar otežuje odkrivanje in prestreči raketo.
Kar zadeva krmilni aparat, je v primeru križarskih raket možna uporaba rešitev iz druge opreme. Iran se je pred mnogimi leti osredotočil na brezpilotna letala, od majhnih taktičnih vozil do brezpilotnih letal dolgega dosega. Sprva so bile to precej primitivne strukture, ki pa so jih postopoma in potrpežljivo izboljševali. Za to so bile uporabljene rešitve, kopirane iz podobnih tujih strojev. Iranski »trgovci« so kupovali civilna brezpilotna letala, kjer so lahko, tudi v Izraelu. Pravi lov je bil odrejen tudi za razbitine tovrstne opreme, najdene na ozemlju, ki ga nadzorujejo proiranske formacije v Siriji, Libanonu, Iraku, Jemnu ... Nekatera vozila so šla naravnost v Iran, saj. predvsem ZDA, verjetno pa tudi Izrael, razmeroma pogosto in globoko nad ozemlje Islamske republike pošiljajo izvidniška letala. Nekateri so strmoglavili, druge so sestrelili sistemi zračne obrambe. Eden najbolj spektakularnih "padcev" je bil doslej skrivni ameriški Lockheed Martin RQ-170 Sentinel, ki je decembra 2011 skoraj nepoškodovan padel v roke pasdarjev. Poleg popolnega kopiranja brezpilotnih letalnikov in uporabe kopiranih rešitev v lastnem razvoju, bi Iranci zagotovo lahko uporabili številne njihove komponente pri izdelavi križarskih raket. Verjetno najpomembnejša je bila krmilna naprava. Z uporabo signalov satelitskih navigacijskih sprejemnikov sta bila mogoča tako daljinsko upravljanje kot inercialna krmilna naprava. Pomembni so bili tudi žiroskopski stabilizacijski sistemi, oprema za avtopilota itd.
Granate "Nase" (v kamuflaži) in tarče "Nasser".
Na področju motorjev za križarke je situacija bolj zapletena. Medtem ko lahko lahke rakete uporabljajo komercialne pogonske sisteme, tudi batne motorje, sodobne rakete zahtevajo določene zasnove motorjev. Izkušnje pri načrtovanju raketnih motorjev, ki običajno zagotavljajo velik potisk, vendar so kratkotrajni in odlični za vodenje rakete na običajno nizkoizkoristljivo balistično trajektorijo, niso v veliko pomoč. Križarna raketa je podobna letalu - premika se po ravni poti z dvigom krila, njeno hitrost pa mora vzdrževati neprekinjeno delovanje motorja. Tak motor naj bo majhen, lahek in varčen. Turboreaktivni motorji so optimalni za rakete dolgega dosega, medtem ko so turboreaktivni motorji bolj primerni za hitre rakete krajšega dosega. Iranski oblikovalci na tem področju niso imeli izkušenj, zato so morali pomoč poiskati v tujini.
Za iranski program križarskih raket bi bilo zelo koristno pridobiti dostop do tujih struktur za tak ali drugačen namen. Znano je, da je bila iranska obveščevalna služba zelo aktivna v Iraku od konca Puščavskega viharja in je skoraj zagotovo zajela ostanke sestreljenih raket Tomahawk. Očitno se je več teh raket "izgubilo" med prvim napadom in strmoglavilo na iransko ozemlje. Četrt stoletja kasneje je vsaj ena od raket Kaliber-NK, ki so bile 7. oktobra 2015 izstreljene z ruskih ladij v Kaspijskem morju proti ciljem v Siriji, strmoglavila in padla na iransko ozemlje.
