Velika Britanija v drugi svetovni vojni: julij 1940–junij 1941
Med napadom na Mers El Kébir je bila zadeta francoska bojna ladja Bretagne (v ozadju), njene zaloge streliva kmalu
eksplodiral, zaradi česar se je plovilo takoj potopilo. Na krovu je umrlo 977 francoskih častnikov in mornarjev.
Po padcu Francije se je Britanija znašla v težkem položaju. Bila je edina država, ki je ostala v vojni z Nemčijo, ki je okupirala in nadzorovala skoraj celotno celino: Francijo, Nizozemsko, Belgijo, Luksemburg, Dansko, Norveško, Poljsko, Češko in Avstrijo. Preostale države so bile zaveznice Nemčije (Italija in Slovaška) ali pa so ohranile dobronamerno nevtralnost (Madžarska, Romunija, Bolgarija, Finska in Španija). Portugalska, Švica in Švedska niso imele druge izbire, kot da trgujejo z Nemčijo, saj bi lahko kadarkoli postale žrtev nemške agresije. ZSSR je spoštovala pogodbo o nenapadanju in medsebojni trgovinski sporazum ter podpirala Nemčijo z različnimi vrstami oskrbe.
V dramatičnem poletju 1940 se je Veliki Britaniji uspelo obraniti pred nemško zračno ofenzivo. Dnevna zračna ofenziva se je septembra 1940 postopoma ustavila in oktobra 1940 prerasla v nočno nadlegovanje. Začelo se je divje izpopolnjevanje sistema zračne obrambe za učinkovitejše zoperstavljanje nočnim operacijam Luftwaffe. Istočasno je prišlo do širitve proizvodnje oborožitve v Veliki Britaniji, ki se je še vedno bala nemške invazije, od katere so Nemci septembra dejansko opustili in se postopoma osredotočili na načrtovanje in nato priprave na invazijo na Sovjetsko zvezo spomladi 1941.
Velika Britanija je prevzela dolgoročno vojno z Nemčijo do popolne zmage, v katero država ni nikoli dvomila. Vendar je bilo treba izbrati strategijo boja proti Nemcem. Očitno je bilo, da Britanija na kopnem nikakor ni bila kos Wehrmachtu, kaj šele, da bi se hkrati soočila s svojimi nemškimi zavezniki. Zdelo se je, da je položaj pat položaj - Nemčija vlada celini, vendar ne more vdreti v Veliko Britanijo zaradi omejitev v transportu vojakov in logistične podpore, pomanjkanja zračnega nadzora in britanske prednosti na morju.
Zmaga v bitki za Britanijo je ustavila nemško invazijo na britansko otočje. A prišlo je do zastoja, ker Britanija nikakor ni imela moči, da bi premagala Nemce in Italijane na celini. Torej, kaj narediti?
V prvi svetovni vojni je Britanija zelo učinkovito uporabila pomorsko blokado. Takrat je Nemcem primanjkovalo solitre, ki so jo kopali predvsem v Čilu in Indiji in je bila nujna za proizvodnjo smodnika in pogonskih goriv ter drugih razstreliv. Še med prvo svetovno vojno pa so v Nemčiji razvili metodo Haber in Bosch za pridobivanje amoniaka na umeten način, brez potrebe po solitri. Še pred prvo svetovno vojno je nemški kemik Fritz Hofmann prav tako razvil metodo pridobivanja sintetičnega kavčuka brez uporabe kavčuka, uvoženega iz Južne Amerike. V dvajsetih letih 20. stoletja se je začela proizvodnja sintetičnega kavčuka v industrijskem obsegu, ki je postala neodvisna od zalog gume. Volfram je bil večinoma uvožen iz Portugalske, čeprav si je Združeno kraljestvo prizadevalo začasno ustaviti te dobave, vključno z odkupom velikega deleža portugalske proizvodnje volframove rude. A pomorska blokada je bila vseeno smiselna, saj je bila največja težava Nemčije nafta.
Druga rešitev je ofenziva zračnega bombardiranja pomembnih objektov v Nemčiji. Velika Britanija je bila druga država za ZDA, kjer je bila doktrina zračnih operacij, ki jo je razvil italijanski general Gulio Douhet, zelo živo in ustvarjalno razvita. Prvi zagovornik strateškega bombardiranja je bil človek, ki je leta 1918 stal za ustanovitvijo kraljevih zračnih sil – general (maršal RAF) Hugh M. Trenchard. Njegovim pogledom je sledil general Edgar R. Ludlow-Hewitt, poveljnik bombniškega poveljstva v letih 1937-1940. Močna bombniška flota naj bi uničila sovražnikovo industrijo in ustvarila tako težke življenjske razmere v sovražni državi, da bi morala njenega prebivalstva padla. Posledično bi obupani ljudje privedli do državnega udara in strmoglavljenja državnih oblasti, kot se je to zgodilo med prvo svetovno vojno. Upati je bilo, da bo med naslednjo vojno ofenziva bombardiranja, ki bo opustošila sovražnikovo državo, spet pripeljala do iste situacije.
Vendar se je britanska bombna ofenziva razvijala zelo počasi. V letu 1939 in v prvi polovici leta 1940 takšnih dejavnosti skorajda ni bilo, z izjemo neuspešnih napadov na oporišča nemške mornarice in objavljanja propagandnih letakov. Razlog je bil strah, da bo Nemčija utrpela civilne izgube, kar bi lahko povzročilo nemško maščevanje v obliki bombardiranja britanskih in francoskih mest. Britanci so bili prisiljeni upoštevati francoske skrbi, zato so se vzdržali razvoja v polnem obsegu
bombna ofenziva.
