Naprava in princip delovanja dušilnega ventila

Dušilni ventil je eden najpomembnejših delov sesalnega sistema motorja z notranjim zgorevanjem. V avtomobilu se nahaja med sesalnim kolektorjem in zračnim filtrom. V dizelskih motorjih plin ni potreben, vendar je v nujnih primerih še vedno nameščen na sodobnih motorjih. Podobno je pri bencinskih motorjih s sistemom za nadzor dviga ventila. Glavna naloga dušilnega ventila je dovajanje in uravnavanje pretoka zraka, ki je potreben za tvorbo mešanice zraka in goriva. Tako so stabilnost načinov delovanja motorja, raven porabe goriva in značilnosti avtomobila kot celote odvisni od pravilnega delovanja blažilnika.

Naprava za dušenje

V praksi je dušilni ventil odprtina. V odprtem položaju je tlak v sesalnem sistemu enak atmosferskemu. Ko se zapre, se zmanjša in se približa vrednosti vakuuma (to se zgodi, ker motor dejansko deluje kot črpalka). Iz tega razloga je ojačevalnik vakuumske zavore povezan s sesalnim kolektorjem. Strukturno je sam loputa okrogla plošča, ki jo je mogoče zasukati za 90 stopinj. Ena takih revolucij je cikel od popolnega odpiranja do zapiranja ventila.

Telo dušilke (modul) vključuje naslednje elemente:

• Ohišje, opremljeno z več šobami. Priključeni so na prezračevanje, rekuperacijo hlapov goriva in sisteme hladilne tekočine (za ogrevanje lopute).
• Pogon, ki sproži ventil, tako da voznik pritisne na stopalko za plin.
• Senzorji položaja ali potenciometri. Izmerijo kot odpiranja dušilnega ventila in pošljejo signal krmilni enoti motorja. V sodobnih sistemih sta nameščena dva senzorja za nadzor položaja dušilke, ki sta lahko z drsnim kontaktom (potenciometri) ali magnetoresistivom (brezkontakt).
• Regulator prostega teka. Zadrževano hitrost motorne gredi je treba vzdrževati v zaprtem načinu. To pomeni, da je najmanjši kot odpiranja lopute zagotovljen, ko stopalka za plin ni pritisnjena.

Vrste in načini delovanja dušilnega ventila

Tip pogona plina določa njegovo zasnovo, način delovanja in nadzor. Lahko je mehanski ali električni (elektronski).

Mehanska pogonska naprava

Stari in proračunski modeli avtomobilov imajo mehanski pogon ventila, pri katerem je stopalka za plin s posebnim kablom neposredno povezana z obvodnim ventilom. Mehanski pogon dušilnega ventila je sestavljen iz naslednjih elementov:

• plin (stopalka za plin);
• palice in nihajne roke;
• jeklena vrv.

S pritiskom na pedal za plin se sproži mehanski sistem ročic, palic in kabla, ki prisili loputo, da se vrti (odpre). Posledično zrak začne teči v sistem in nastaja zmes zrak-gorivo. Več kot je zraka, več goriva bo vstopilo in s tem hitrost se bo povečala. Ko je plin v neaktivnem položaju, se bo plin vrnil v zaprt položaj. Poleg osnovnega načina lahko mehanski sistemi vključujejo tudi ročno upravljanje položaja dušilke s posebnim ročajem.

Načelo elektronskega pogona

Druga in sodobnejša vrsta blažilnikov je elektronska loputa za plin (električno krmiljena in elektronsko krmiljena). Njegove prednostne razlike so:

• Med pedalom in blažilnikom ni neposredne mehanske interakcije. Namesto tega se uporablja elektronsko krmiljenje, ki omogoča tudi spreminjanje navora motorja, ne da bi bilo treba pritisniti na pedal.
• Hitrost motorja v prostem teku se samodejno nastavi s premikanjem plina.

Elektronski sistem vključuje:

• senzorji položaja pedala za plin in plina;
• elektronska krmilna enota motorja (ECU);
• električni pogon.

Elektronski sistem za regulacijo plina upošteva tudi signale iz menjalnika, klimatskega sistema, senzorja položaja zavornega pedala, tempomata.

Ko pritisnete na plin, senzor položaja stopalke za plin, sestavljen iz dveh neodvisnih potenciometrov, spremeni upor v tokokrogu, ki je signal elektronski krmilni enoti. Slednji prenese ustrezen ukaz na električni pogon (motor) in zavrti dušilni ventil. Njegov položaj pa spremljajo ustrezni senzorji. Na ECU pošljejo povratne informacije o novem položaju ventila.

Trenutni senzor položaja dušilke je potenciometer z večsmernimi signali in skupnim uporom 8 kΩ. Nahaja se na njegovem telesu in reagira na vrtenje osi ter pretvori kot odpiranja ventila v enosmerno napetost.

V zaprtem položaju ventila bo napetost približno 0,7 V, v popolnoma odprtem položaju pa približno 4 V. Ta signal sprejme krmilnik, s čimer izve za odstotek odpiranja plina. Na podlagi tega se izračuna količina dobavljenega goriva.

Izhodne valovne oblike senzorjev položaja dušilca ​​so večsmerne. Razlika med obema vrednostma se vzame za krmilni signal. Ta pristop pomaga obvladovati morebitne motnje.

Servis in popravilo lopute

Če plina odpove, se njen modul popolnoma spremeni, v nekaterih primerih pa je dovolj, da opravite prilagoditev (prilagoditev) ali čiščenje. Za natančnejše delovanje sistemov z električnim pogonom je torej treba prilagoditi ali naučiti dušilnega ventila. Ta postopek vključuje shranjevanje podatkov o skrajnih položajih ventila (odpiranje in zapiranje) v pomnilnik krmilnika.

Prilagoditev dušilnega ventila je obvezna v naslednjih primerih:

• Pri zamenjavi ali prekonfiguraciji elektronske krmilne enote avtomobilskega motorja.
• Pri zamenjavi lopute.
• Če je opazen nestabilen prosti tek motorja.

Ohišje dušilke se usposobi na servisu s posebno opremo (skenerji). Nestrokovno posredovanje lahko privede do napačne prilagoditve in poslabšanja zmogljivosti vozila.

Če pride do težave na strani senzorja, zasveti lučka za težave na armaturni plošči. To lahko pomeni napačno nastavitev in pokvarjen kontakt. Druga pogosta okvara je uhajanje zraka, ki ga lahko diagnosticiramo po močnem povečanju vrtljajev motorja.

Kljub enostavnosti zasnove je najbolje, da diagnozo in popravilo dušilnega ventila zaupate izkušenemu strokovnjaku. To bo zagotovilo varčno, udobno in kar je najpomembnejše varno delovanje avtomobila ter podaljšalo življenjsko dobo motorja.