Sovjetski tank T-64. Posodobitev 2. del
T-64BW z največjim številom modulov Kontakt. Protiletalski mitraljez 12,7 mm NSW ni nameščen na njem.
Tank T-64 je bil uveden v proizvodnjo tako dolgo, da so se, preden so ga začeli uporabljati v linearnih enotah, pojavile nove grožnje v obliki potencialnih sovražnikovih tankov, pa tudi nove priložnosti za izboljšanje njegove zasnove. Zato so bili tanki T-64 (objekt 432), oboroženi s kupolami kalibra 115 mm z balističnimi vložki iz aluminijeve zlitine, obravnavani kot prehodne strukture in je bila načrtovana postopna posodobitev strukture.
19. septembra 1961 je GKOT (Državni odbor za obrambno tehnologijo pri Svetu ministrov ZSSR) sprejel odločitev št. 05-25 / 5202 o začetku del za namestitev 432 mm gladkocevne puške v Objekt 125. kupola. Isti sklep je odobril začetek dela na takšni puški, ki naj bi temeljila na zasnovi 68 mm pištole D-115, ki se uporablja za oborožitev T-64.
Že leta 1966 naj bi tudi optični daljinomer zamenjali z laserskim. Dosledno je bilo načrtovano prilagajanje pištole in merkov za streljanje protitankovskih vodenih izstrelkov. Leta 1968 so največje upe polagali v raketo Griuza, vendar je bila izbira na koncu padla na kompleks Kobra, ki ga je razvil KB Nudelman. Precej preprostejša je bila izvedba projekta "Buldožer", to je dobava T-64 s samokopnim rezilom, pritrjenim na spodnjo čelno oklepno ploščo. Zanimivo je, da so bili sprva predlogi, da naj bi bila oprema nameščena na tanke samo v primeru vojne.
Tank T-64A, izdelan leta 1971 po delni posodobitvi (dodatni sodi za gorivo, grelnik olja). Fotografija avtorski arh
T-64A
Najpomembnejša sprememba, ki je bila načrtovana za naslednjo različico T-64, je uporaba novega, močnejšega topa. Leta 1963 je bila na ravni Centralnega komiteja in Sveta ministrov (Centralni komite in Svet ministrov) sprejeta odločitev o prilagoditvi kupole Objekt 432 na novo pištolo, močnejšo od U5T. Predvidevalo se je, da nova pištola kljub večjemu kalibru in močnejšemu odsunu ne bo zahtevala nobenih sprememb v strukturi kupole. Kasneje je vojska začela vztrajati, da se novo top brez kakršnih koli predelav vgradi tudi v kupolo T-62. Takrat še ni bilo odločeno, ali bo šlo za gladkocevno ali "klasično", torej žlebno orožje. Ko je padla odločitev o izbiri gladkocevke D-81, so pri KB-60M njeno »nataknili« na kupolo T-64 in hitro je postalo jasno, da bo kupola zahtevala večjo rekonstrukcijo. Gradnja se je začela leta 1963. Tehnični projekt in leseno maketo je potrdil minister za obrambno industrijo 10. maja 1964.
Poleg novega topa in spremenjene kupole naj bi bila naslednja različica T-64, Objekt 434, opremljena s številnimi izboljšavami: protiletalskim mitraljezom Utios, lemežem, sistemom za globoko gaženje, dodatnimi sodi za gorivo in stisnjene proge. Vrtiljak nabojnika za mehanizem za polnjenje pištole naj bi bil spremenjen tako, da bi voznik lahko prišel pod kupolo, potem ko je odstranil nekaj kartuš s kartušami. Življenjska doba motorja naj bi se povečala na 500 ur, življenjska doba avtomobila pa na 10 ur. km. Motor naj bi bil res večgorivni. Načrtovan je bil tudi dodatek pomožnega zaganjalnika z močjo 30 kW, imenovanega Puskacz. Deloval naj bi kot glavni grelec motorja za hitrejši zagon pozimi (čas manj kot 10 minut) ter polnjenje baterij in zagotavljanje energije v mirovanju.
Spremenjen je bil tudi oklep. Pri T-64 je bila zgornja čelna oklepna plošča sestavljena iz jeklene plasti debeline 80 mm, dveh kompozitnih plasti (tkanina iz steklenih vlaken na fenol-formaldehidni vezi) skupaj 105 mm in notranje plasti mehkega jekla debeline 20 mm. Protiradiacijski ščit je bila izvedena s protisevalno oblogo iz težkega polietilena povprečne debeline 40 mm (ta je bila tanjša tam, kjer je bil jekleni oklep debelejši, in obratno). Pri Objektu 434 so bile spremenjene jeklene stopnje oklepa, spremenjena je bila tudi struktura kompozita. Po nekaterih virih naj bi bil med ploščami kompozita distančnik iz mehkega aluminija, debel nekaj milimetrov.
Večje spremembe so bile narejene na oklepu kupole, zaradi česar je nekoliko spremenjena njegova oblika. Aluminijaste vložke v sprednjem delu so nadomestili moduli, sestavljeni iz dveh jeklenih plošč visoke trdnosti s plastjo porozne plastike med njima. Prerez oklepa kupole je postal podoben čelnemu oklepu, s to razliko, da je namesto steklenega kompozita uporabljeno jeklo. Če štejemo od zunaj, je šlo najprej za debelo plast jeklene litine, kompozitni modul, tanko plast jeklene litine in protiradiacijsko oblogo. Na območjih, kjer je nameščena oprema stolpa onemogočala nanos relativno debele obloge, so bile uporabljene ustrezno tanjše svinčene plasti z enakovrednim absorpcijskim koeficientom. Izredno zanimiva ostaja »tarčna« struktura stolpa. Naboji iz korunda (aluminijevega oksida z visoko trdoto) naj bi bili element, ki bo povečal njegovo odpornost na preboj tako jedra kot kumulativnih izstrelkov.
