Alliance Ground Surveillance System
Sistem AGS je namenjen izvajanju nalog, povezanih z varovanjem meja držav Nata (tako na kopnem kot na morju), zaščito vojakov in civilistov ter kriznega upravljanja in humanitarne pomoči.
Northrop Grumman je 21. novembra lani naznanil uspešen čezatlantski polet prvega brezpilotnega letalnika (UAV) RQ-4D, ki bo kmalu opravljal izvidniške misije za Severnoatlantsko zavezništvo. Gre za prvega od petih načrtovanih brezpilotnih letalnikov, dobavljenih v Evropo za potrebe Natovega zračnega nadzornega sistema AGS.
Brezpilotno letalo RQ-4D je vzletelo 20. novembra 2019 iz Palmdala v Kaliforniji in približno 22 ur kasneje, 21. novembra, pristalo v bazi italijanskih letalskih sil Sigonella. UAV, izdelan v ZDA, izpolnjuje vojaške zahteve za certificiranje tipa za samostojno navigacijo v zračnem prostoru nad Evropo, ki jih je izdala Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA). RQ-4D je različica brezpilotnega letalnika Global Hawk, ki ga že vrsto let uporabljajo ameriške letalske sile. Brezpilotna letala, ki jih je kupilo Severnoatlantsko zavezništvo, so prilagojena njenim zahtevam in bodo izvajala izvidniške in nadzorne aktivnosti v miru, krizi in vojni.
Natov sistem AGS vključuje brezpilotna letala z naprednimi radarskimi sistemi, zemeljske komponente in podporo. Glavni nadzorni element je glavna operativna baza (MOB), ki se nahaja v Sigoneli na Siciliji. Od tod bodo vzletala Natova brezpilotna letala AGS. Dve letali bosta dežurali hkrati, podatke z radarjev SAR-GMTI, nameščenih na njihovih palubah, pa bosta analizirali dve skupini strokovnjakov. Program AGS Nato je že vrsto let zelo pomembna pobuda držav Severnoatlantskega zavezništva, ki pa še ni v celoti uresničena. Vendar so do popolne operativne pripravljenosti ostali le še majhni koraki. Ta rešitev je zelo podobna Natovim silam za zgodnje opozarjanje in nadzor v zraku (NAEW&CF), ki delujejo že skoraj štiri desetletja.
Sistem AGS je sestavljen iz dveh komponent: zračne in zemeljske, ki bo zagotavljala ne le analitične storitve in tehnično podporo za misijo, ampak tudi izvajala usposabljanje osebja.
Namen Natovega sistema AGS bo zapolniti vrzel v zelo pomembnih obveščevalnih zmogljivostih severnoatlantskega zavezništva. Za uspeh te pobude ni zaskrbljena le skupina Nato. Uspeh te investicije v varnost je v veliki meri odvisen od vseh, ki vedo, da lahko le s pridobivanjem novih zmogljivosti ohranjamo varnost v Evropi in svetu. Ta pomembna pobuda je nenehno spremljanje vsega, kar se dogaja na kopnem in morju, vključno z oddaljenostjo od ozemlja Severnoatlantskega zavezništva, XNUMX ur na dan, v vseh vremenskih razmerah. Pomembna naloga je zagotavljanje najsodobnejših obveščevalnih zmogljivosti na področju obveščanja, nadzora in prepoznavanja zmogljivosti RNR (Intelligence, Surveillance and Reconnaissance).
Po dolgih letih vzponov in padcev se je končno skupina 15 držav skupaj odločila pridobiti te izjemno pomembne zmogljivosti na področju NATO AGS, t.j. zgraditi integriran sistem, ki ga sestavljajo trije elementi: zrak, zemlja in podpora. Zračni segment Nata AGS bo sestavljen iz petih neoboroženih UAV RQ-4D Global Hawk. Ta ameriška, znana brezpilotna zračna platforma temelji na zasnovi letala Global Hawk Block 40 proizvajalca Northrop Grumman Corporation, opremljena z radarjem, izdelanim po tehnologiji MP-RTIP (Multi Platform - Radar Technology Insertion Program), kot tudi komunikacijska povezava v vidnem polju in zunaj vidnega polja, z zelo dolgim dosegom in širokopasovnimi podatkovnimi povezavami.
Kopenski segment Natovega AGS, ki je pomemben element tega novega sistema, sestavljajo specializirani objekti, ki podpirajo izvidniško misijo brezpilotnih letal AGS MOB, in številne zemeljske postaje, zgrajene v mobilnih, prenosnih in prenosnih konfiguracijah, ki so sposobne kombinirati in obdelovati podatke. s sposobnostjo delovanja. Te naprave so opremljene z vmesniki, ki zagotavljajo visoko stopnjo interakcije z več uporabniki podatkov. Po navedbah Nata bo kopenski segment tega sistema predstavljal zelo pomemben vmesnik med glavnim Natovim sistemom AGS in široko paleto sistemov C2ISR (Command, Control, Intelligence, Surveillance & Reconnaissance) za poveljevanje, nadzor, obveščanje, nadzor in izvidovanje. . . Zemeljski segment bo komuniciral s številnimi že vzpostavljenimi sistemi. Deloval bo z več operativnimi uporabniki, deloval pa bo tudi stran od območja nadzora v zraku.
Takšna večdomenska uporaba Natovega sistema AGS se bo izvajala z namenom stalnega zagotavljanja situacijskega zavedanja na območju delovanja za potrebe, vključno s poveljniki, nameščenimi na območjih razvoja sil. Poleg tega bo sistem AGS lahko podpiral široko paleto nalog, ki daleč presegajo strateško ali taktično obveščanje. S temi prilagodljivimi orodji bo mogoče izvajati: zaščito civilistov, nadzor meje in pomorsko varnost, protiteroristične misije, podporo procesu kriznega upravljanja in humanitarno pomoč v primeru naravnih nesreč, podporo iskalnim in reševalnim akcijam.
Zgodovina Natovega sistema za nadzor v zraku AGS je dolga in zapletena ter je pogosto zahtevala kompromise. Leta 1992 je bila na podlagi analize gospodarske rasti, ki jo vsako leto v Natu izvaja Odbor za obrambno načrtovanje, določena možnost skupnega pridobivanja novih sil in sredstev držav Nata. Takrat je bilo mišljeno, da bi si moralo zavezništvo prizadevati za krepitev zmogljivosti zemeljskega zračnega nadzora, ki bi jih, kjer je to mogoče, dopolnjevali drugi že delujoči in zračni obveščevalni sistemi, interoperabilni z novimi integriranimi sistemi v lasti več držav.
Že od samega začetka se je pričakovalo, da se bo zaradi hitre gospodarske rasti Natov sistem za nadzor tal AGS lahko zanesel na več vrst sistemov za nadzor zemlje. Upoštevani so vsi obstoječi nacionalni sistemi, ki lahko spremljajo situacijo. Obravnavani so koncepti izgradnje ameriške različice sistema TIPS (Transatlantic Industrial Proposed Solution) ali evropske različice, ki temelji na razvoju novega zračnega radarja; Evropska pobuda se imenuje SOSTAR (Stand off Surveillance Target Acquisition Radar). Vendar pa vsi ti poskusi skupin držav z različnimi pogledi na ustvarjanje novih zmogljivosti niso dobili zadostne podpore Severnoatlantskega zavezništva za začetek njihovega izvajanja. Glavni razlog za nestrinjanje držav Nata je bila delitev na tiste države, ki so podpirale zamisel o uporabi ameriškega radarskega programa TCAR (Transatlantic Cooperative Advanced Radar) in tiste, ki so vztrajale pri evropskem predlogu (SOSTAR).
Septembra 1999, kmalu po vstopu Poljske v Severnoatlantsko zavezništvo, smo se pridružili široki skupini držav Nata, ki je aktivno podprla to pomembno pobudo zavezništva. Takrat so se konflikti na Balkanu nadaljevali in težko je bilo izključiti, da bodo razmere v svetu brez nadaljnjih kriz ali celo vojn. Zato so se v tej situaciji takšne priložnosti zdele potrebne.
Leta 2001, po terorističnih napadih na ZDA, se je Severnoatlantski svet odločil oživiti zamisel o izgradnji Natovega AGS sistema z uvedbo razvojnega programa, ki je na voljo vsem državam članicam. Nato se je leta 2004 odločil za izbiro, ki je pomenila kompromis med stališči evropskih držav in ZDA. Na podlagi tega kompromisa je bila sprejeta odločitev o skupnem oblikovanju flote mešanih Natovih letalnikov s posadko in brez posadke AGS. Zračni segment NATO AGS naj bi bil sestavljen iz evropskih letal s posadko Airbus A321 in izvidniških brezpilotnih letal ameriške industrije BSP RQ-4 Global Hawk. Natov zemeljski segment AGS naj bi vključeval širok nabor fiksnih in mobilnih zemeljskih postaj, ki bi lahko prenašale podatke iz sistema izbranim uporabnikom.
Leta 2007 so se države Nata zaradi vse manjših obrambnih proračunov evropskih držav odločile, da ustavijo nadaljnja dela na implementaciji precej drage različice mešane flote Natovih letalskih platform AGS in namesto tega predlagajo cenejšo in poenostavljeno različico gradnje. sistem NATO AGS, v katerem naj bi zračni segment Nato AGS temeljil le na preizkušenih brezpilotnih izvidniških letalih, tj. v praksi je to pomenilo nakup ameriškega UAV Global Hawk Block 40. Takrat je bilo to edino popolnoma operativno brezpilotno letalo v Natu med državami, ki so bile razvrščene kot največje letalo razreda III v Natu, poleg High Altitude, Long Endurance (HALE). ) kategorijo in pripadajoči MP radar -RTIP (Multi Platform Radar Technology Insertion Program).
Po navedbah proizvajalca je bil radar sposoben zaznati in slediti mobilnim zemeljskim ciljem, kartirati teren ter spremljati zračne cilje, vključno z nizkimi križarskimi raketami, v vseh vremenskih razmerah, podnevi in ponoči. Radar temelji na tehnologiji AESA (Active Electronics Scanned Array).
Februarja 2009 so države članice Nata, ki še sodelujejo v programu (ne vse), začele postopek podpisa memoranduma o soglasju NATO AGS PMOU (Programski memorandum o soglasju). Gre za dokument, o katerem so se dogovorile države Nata (vključno s Poljsko), ki so se odločile aktivno podpreti to pobudo in sodelovati pri pridobivanju potrebne infrastrukture za nov zavezniški sistem.
Takrat se je Poljska pred gospodarsko krizo, ki je grozila s posledicami spomladi tistega leta, končno odločila, da ne bo podpisala tega dokumenta in aprila odstopila od tega programa, kar je pomenilo, da v razmerah, ko so se gospodarske razmere izboljšale, lahko se vrne k aktivni podpori teh pomembnih pobud. Končno se je leta 2013 Poljska vrnila v skupino držav Nata, ki še sodelujejo v programu, in se kot petnajsta med njimi odločila, da skupaj zaključimo to pomembno pobudo Severnoatlantskega zavezništva. V program so bile vključene naslednje države: Bolgarija, Danska, Estonija, Nemčija, Litva, Latvija, Luksemburg, Italija, Poljska, Češka, Norveška, Romunija, Slovaška, Slovenija in ZDA.
