Ruska kopenska vozila brez posadke I. del. Neoborožena vozila
Robot Uran-6 med demonstracijo premagovanja minskega polja.
Poleg podob naravnost iz znanstvenofantastičnih filmov, kjer se humanoidni roboti borijo med seboj in z ljudmi, kot strelci z divjega zahoda, na primeru kultnega Terminatorja, roboti danes najdejo številne vojaške aplikacije. Čeprav so dosežki Zahoda na tem področju dobro znani, je zaenkrat v senci ostalo dejstvo, da podobne programe izvajajo ruski proizvajalci in oborožene sile Ruske federacije ter ruske varnostne službe in službe javnega reda. . senca.
Prvi so praktično uporabo našli brezpilotna letala oziroma raketoplani, ki so si postopoma vse bolj zaslužili ime roboti. Na primer, križarna raketa Fieseler Fi-103, to je znana leteča bomba V-1, je bila preprost robot. Ni imel pilota, po vzletu ni zahteval vodenja s tal, nadzoroval je smer in višino leta ter po vstopu v programirano območje sprožil napad. Sčasoma so dolge, monotone in tvegane misije postale prerogativ brezpilotnih letalnikov. V bistvu so bili to izvidniški in patruljni leti. Ko so jih izvajali nad sovražnim ozemljem, je bilo izjemno pomembno odpraviti nevarnost smrti ali ujetja posadke sestreljenega letala. K vse večjemu zanimanju za leteče robote prispevajo tudi hitro rastoči stroški šolanja pilotov in vse večje težave pri zaposlovanju ustrezno usposobljenih kandidatov.
Potem so prišla brezpilotna letala. Poleg nalog, podobnih brezpilotnim letalnikom, so morali zasledovati dva posebna cilja: odkrivanje in uničevanje min ter odkrivanje podmornic.
Uporaba vozil brez posadke
V nasprotju z videzom je nabor nalog, ki jih lahko reši boj proti brezpilotnim vozilom, celo širši od nalog letečih in lebdečih robotov (če ne štejemo odkrivanja podmornic). Logistika je vključena tudi v patruljne, izvidniške in bojne naloge. Ob tem je robotizacija zemeljskega delovanja nedvomno najtežja. Prvič, okolje, v katerem taki roboti delujejo, je najbolj raznoliko in najmočneje vpliva na njihovo mobilnost. Opazovanje okolja je najtežje, vidno polje pa najbolj omejeno. Pri dokaj pogosto uporabljenem načinu daljinskega upravljanja je težava omejen obseg opazovanja robota z operaterjevega sedeža, poleg tega pa težave pri komunikaciji na velike razdalje.
Brezpilotna vozila lahko delujejo v treh načinih. Daljinsko upravljanje je najenostavnejše, ko operater skozi vozilo opazuje vozilo ali prostor in izdaja vse potrebne ukaze. Drugi način je polavtomatsko delovanje, ko se vozilo premika in deluje po zadanem programu, v primeru težav pri izvajanju ali nastopu določenih okoliščin pa kontaktira operaterja in čaka na njegovo odločitev. V takšni situaciji ni potreben preklop na daljinsko vodenje, poseg operaterja se lahko zmanjša na izbiro/odobritev ustreznega načina delovanja. Najbolj napredno je avtonomno delovanje, ko robot opravi nalogo brez stika z operaterjem. To je lahko dokaj preprosto dejanje, kot je premikanje po dani poti, zbiranje določenih informacij in vrnitev na začetno točko. Po drugi strani pa so zelo težke naloge, na primer doseganje določenega cilja brez navedbe akcijskega načrta. Nato robot sam izbere pot, se odzove na nepričakovane grožnje itd.
