Raketni karakurt v množični proizvodnji

Prototip majhne raketne ladje projekta 22800 Mytishchi na pohodu s polno hitrostjo med preskusi na morju. Takrat se je ladja še prvotno imenovala "Hurricane". To je eden od dveh nosilcev v prvotni konfiguraciji, katerih glavno protiletalsko orožje sta dve 30-mm vrtljivi topovi AK-630M.

Ministrstvo za obrambo Ruske federacije je 20. maja sporočilo, da so se v Baltskem morju začela ladjedelniška testiranja male raketne ladje Odintsovo projekta 22800 Karakurt, prve enote z raketno-topniškim sistemom Pancir-M.

Dva dni prej je vrhovni poveljnik ruske mornarice (mornarice) adm. Ob prazniku Baltske flote je Nikolaj Evmenov napovedal, da bo v tej operativni zvezi skupno šest karakurtov, od tega štirje v ciljni konfiguraciji orožja, tj. s Pantsir-M. Prvi od njih bo Odincowo, na katerem bo ta kompleks verjetno opravil državne teste.

Maja letos so se začela morska testiranja Odintsova, prvega Karakurta v končni različici, z raketno-topniškim sistemom neposredne obrambe Pantsir-M, nameščenim na podstavku na krmi ladje. Dobro označene antene SOC radarske točke zaznavanja in sledenja v zraku in na površini.

Začetek serije, tj. prehodna možnost

Spomnimo se, da ima baltska flota že dve ladji projekta 22800, vendar v prvotni konfiguraciji, katere glavna oborožitev sta dve 30-mm vrtljivi topovi AK-630M. To je prototip "Mytishchi" in prva sovjetska serijska namestitev. Razlog za uporabo orožja, razvitega v 60-ih in 70-ih, je bila nerazpoložljivost novega Pantsira-M med gradnjo prej omenjenega para karakurtov. Odsotnost tega kompleta in zlasti spremljajočih radarskih naprav z dolgostenskimi antenami, ki naj bi zadele zgornji sloj nadgradnje, je pomenilo, da je ta del njegove zasnove imel drugačno obliko kot na enotah, oboroženih s pancirami. M.

Obe ladji sta bili zgrajeni v ladjedelniški tovarni Piella Leningrad v Otradnem pri Sankt Peterburgu. Polaganje kobilic je bilo izvedeno sočasno 24. decembra 2015 po pogodbi, podpisani 16. decembra 2015, izstrelitev pod prvotnimi imeni "Hurricane" in "Typhoon" pa je potekala 29. julija oziroma 24. novembra 2017. , že v novem proizvodnem kompleksu. ladjedelnica "Piella" (nahaja se tudi na Nevi, vendar znotraj upravnih meja Sankt Peterburga), ki med drugim vključuje pokrito postojanko za sestavljanje in opremljanje trupa ter sodoben horizontalni transportni sistem, ki jim omogoča premakniti izpod strehe na vzdolžni navoz, ki se uporablja za spuščanje. Zahvaljujoč tej infrastrukturi se ladje spuščajo v visoko stopnjo pripravljenosti, kar omejuje količino dela, ki ga je treba opraviti na vodi na privezu opreme.

Pomorski preizkusi prototipa so se začeli 17. maja 2018 na jezeru Ladoga. Med njimi je ladja sodelovala na paradi WMF, ki je potekala 29. julija 2018 na Nevi v Sankt Peterburgu. 27. septembra 2018 je Piełła napovedal začetek državnih testiranj te ladje, ki naj bi sprva potekala v Belem morju, z oporiščem v pristanišču Severodvinsk, kamor je ladja priplula skozi Belomorsko-baltski prekop dne 28. september - 7. oktober. Dejanski poskusi na morju na skrajnem severu so se začeli 16. oktobra 2018. streljanje raket "Kaliber-NK" na morske in obalne cilje. Zadnja faza testiranja je potekala v Baltskem morju. Končali so se uspešno, kar je omogočilo dvig zastave, že pod novim imenom Mytishchi, kar se je končno zgodilo 17. decembra 2018 v Baltiysku, s petdnevno zamudo v primerjavi s prejšnjimi načrti.

Po drugi strani pa so se 20. maja 2019 na Ladogi začela ladjedelniška testiranja prve serijske enote, ki je do takrat že uspela spremeniti ime iz Typhoon v Sovetsk, njihova prva faza je trajala štiri dni. Nadaljnje faze tovarniškega testiranja in državnega testiranja so že bile izvedene v Baltskem morju. Posledično je ladja začela obratovati 12. oktobra 2019.

Prva ladja v ciljni konfiguraciji

Tretji blok projekta 22800 je prav tako zgradil Piełła. Sprva se je ta ladja imenovala Szkwał, ki se je po izstrelitvi spremenila v sedanje Odincowo. Decembra 2019 so ga premestili v Baltijsk, kjer so marca 2020 nanj končno namestili bojni modul Pancir-M. Prvič so ga namestili na ladjo med slovesnostjo spuščanja, vendar je šlo za improvizirano sestavo. 18. februarja 2020 je bilo objavljeno, da se je v Odinkovem začelo testiranje privezi.

V prvi fazi preskusov na morju so imeli ladjedelniško osebje in posadka ladje priložnost preveriti njeno vozno zmogljivost in manevriranje, uporabnost splošne ladijske opreme in sistemov ter navigacijske opreme in komunikacij. V naslednji fazi bodo izvedena poskusna streljanja na morske in zračne cilje. Najverjetneje bo najnovejši ruski mornariški zračni obrambni sistem kratkega dosega Pantsir-M pred začetkom uporabe na tej ladji opravil državna testiranja. Po zaključku vseh testov bo Odinkovo, tako kot dva prejšnja Karakurta, začel služiti v Baltski floti.

V tej fazi velja predstaviti že omenjeni nov oborožitveni sistem, ki ni tako poznan kot Kaliber-NK (podrobneje v WiT 1/2016 in 2/2016), a kot glavno sredstvo za boj proti zračnemu napadu bo v veliki meri določajo sposobnost preživetja teh ladij na sodobnem bojišču.

"Shell-M" je razvil oblikovalski biro JSC "Design Instrumentation" (KBP) iz Tule. Kljub svojemu imenu ne gre za mornariško različico kopenskega protiletalskega sistema 96K6 Pantsir-S, temveč za nadaljnji razvoj mornariškega topniškega in raketnega sistema 3M87 Kortik / 3M87-1 Kortik-M. Preprosto povedano, združuje artilerijsko enoto, kupolo in barbette iz Kortika z radarjem in optoelektronskim sistemom za zaznavanje, sledenje in nadzor ognja iz Pantsira-S in najnovejšega Pantsira-SM. Ime "Pantsir-M" je bilo sprejeto predvsem v tržne namene, saj je kopenski kompleks dosegel pomemben uspeh na trgu, saj je prejemal naročila ne le za ruske oborožene sile, ampak tudi za številne tuje stranke.

V okviru modifikacije bojnega modula kompleksa Kortik-M je bil zamenjan radar za sledenje cilju, dodana nova optoelektronska namerilna bojna glava in uporabljene vodene rakete 57E6 (kot pri Pantsir-S), ki so nadomestile rakete 9M311. . Najpomembneje pa je, da sistem ni več enokanalni in se lahko v trenutni različici z raketnim orožjem v sektorju 90° bori s štirimi tarčami hkrati, kar je morda njegova največja prednost pred Dirksom.

Pancir-M se lahko bori proti zračnim ciljem, ki se premikajo z največjo hitrostjo 1000 m/s, njegov reakcijski čas pa je od 3÷5 cm do 1,5 km. Po drugi strani pa se lahko 20-mm dvocevne vrtljive puške 2K15GSz uporabljajo proti ciljem na razdalji od 30 do 6 km in na nadmorski višini od 30 do 0,5 km. Zaloga že pripravljenega streliva za topove je 4 nabojev, dva podpalubna nabojnika pa sprejmeta 0 transportno-izstrelitvene kontejnerje z raketami 3E1000.

Možnosti tega nabora vsekakor povečuje sodoben nabor tehničnih sredstev za opazovanje. Pantsir-M sodeluje z radarjem za odkrivanje ciljev SOC (Target Detection Station) [najverjetneje z antenami postaje Pantsira-S 1RS1-3-RLM, tako imenovane. druga serija, S-band - izd. ur.], katerega naloga je odkrivanje zračnih in površinskih ciljev. Štiri osmerokotne antene postaje so vgrajene v nadgradnjo na dnu jambora. Nad vsakim je tudi antena za identifikacijski sistem »prijatelj ali prijatelj«. Slednji so večji od svojih kopenskih kolegov iz Pantsire.

Po drugi strani pa na samem bojnem modulu postaja za sledenje cilju in rakete SSCR [1RS2-3 X-band - pribl. ur.], ki začne delovati po tem, ko sistem prvotno nakaže cilj in obrne bojni modul v pravo smer, njegova naloga pa je slediti cilju, nato pa izstreli rakete 57E6 in razvije ukaze za vodenje. Oba radarja je razvil tulski JSC "Central Design Bureau of Equipment".

Poleg tega je bila na bojnem modulu nad sledilno radarsko anteno nameščena optoelektronska glava za opazovanje in vodenje. V "Pantsir-S" je bil 10ES1, v ladijskem "Pantsir-M" pa nov, neznan tip, verjetno poenoten s tistim, ki se uporablja v "Pantsir-SM".