Spajkanje je postopek spajanja dveh kovinskih cevi skupaj s snovjo, imenovano spajka.
Deluje tako, da oba dela segrejeta, ko se držita skupaj, in nato doda spajko, ki se zmehča, ko se segreje. Spajka se bo stopila in pri tem stekla v režo med dvema cevema ter ustvarila zrakotesen spoj.
Spajkanje se lahko nanaša na mehko in trdo spajkanje. Razlike med obema so v vrsti spajke, ki se uporablja za spajanje materialov, in temperaturah, potrebnih za njihovo taljenje.
Spajkalne in spajkalne palice so kosi kovinskih zlitin, katerih tališče je nižje od tališča kovin, ki jih je treba spojiti. Trdo spajkanje ali zlitine za trdo spajkanje so narejene iz zlitin, ki vsebujejo srebro, baker ali nikelj in imajo tališče nad 450 stopinj Celzija (842 stopinj Fahrenheita).
Po drugi strani pa je spajkalna žica izdelana iz kombinacije cinka, bakra, svinca, bizmuta in antimona ali paladija. Te kovine imajo tališče od 180 do 190 stopinj Celzija (356 do 374 stopinj Fahrenheita).
Za kleparska dela je treba uporabiti spajko brez svinca. Brez svinca se dejansko nanaša na spajko z vsebnostjo svinca manj kot 0.2 %, ki sploh ne vsebuje svinca. To je dovolj, da svinec ne pride v vodo.
