Nemška ofenziva v Ardenih - Hitlerjevo zadnje upanje
Vsebina
- Nemška ofenziva v Ardenih od 16. do 26. decembra 1944 je bila obsojena na neuspeh. Kljub temu je zaveznikom povzročila veliko težav in jih prisilila v velike vojaške napore: preboj je bil odpravljen pred 28. januarjem 1945. Vodja in kancler rajha Adolf Hitler, ločen od realnosti, je verjel, da bo posledično mogoče iti v Antwerpen in odrezati britansko 21. ”. Nemško poveljstvo pa se je dobro zavedalo, da je to nemogoča naloga.
- Odgovor navigacija
Nemška ofenziva v Ardenih od 16. do 26. decembra 1944 je bila obsojena na neuspeh. Kljub temu je zaveznikom povzročila veliko težav in jih prisilila v velike vojaške napore: preboj je bil odpravljen pred 28. januarjem 1945. Vodja in kancler rajha Adolf Hitler, ločen od realnosti, je verjel, da bo posledično mogoče iti v Antwerpen in odrezati britansko 21. ”. Nemško poveljstvo pa se je dobro zavedalo, da je to nemogoča naloga.
Po dramatičnih bojih v Normandiji junija in julija 1944 so zavezniške sile vstopile v operativni prostor in hitro napredovale. Do 15. septembra je bila skoraj vsa Francija v rokah zaveznikov z izjemo Alzacije in Lorene. S severa je frontna črta potekala skozi Belgijo od Ostenda, preko Antwerpna in Maastrichta do Aachna, nato približno ob belgijsko-nemški in luksemburško-nemški meji ter nato proti jugu ob reki Moselle do meje s Švico. Z gotovostjo lahko rečemo, da so sredi septembra zahodni zavezniki potrkali na vrata pradednih ozemelj tretjega rajha. Najhuje pa je, da so ustvarili neposredno grožnjo Rurujem. Položaj Nemčije je bil brezupen.
Ideja
Adolf Hitler je verjel, da je še vedno mogoče premagati nasprotnike. Seveda ne v smislu, da bi jih spravili na kolena; Toda po Hitlerjevem mnenju bi jim takšne izgube lahko povzročili zato, da bi prepričali zaveznike, da se dogovorijo o mirovnih pogojih, ki bi bili sprejemljivi za Nemčijo. Menil je, da je za to treba odpraviti šibkejše nasprotnike, za take pa je štel Angleže in Američane. Separatistični mir na zahodu je moral sprostiti pomembne sile in sredstva za okrepitev obrambe na vzhodu. Verjel je, da bo nemški duh zmagal nad komunisti, če bi lahko sprožil okopovsko vojno za uničenje na vzhodu.
Za dosego separatističnega miru na zahodu je bilo treba narediti dvoje. Prva med njimi so nekonvencionalna povračilna sredstva - leteče bombe V-1 in balistične rakete V-2, s katerimi so Nemci nameravali povzročiti znatne izgube zaveznikom v velikih mestih, predvsem v Londonu, kasneje pa še v Antwerpnu in Parizu. Drugi poskus je bil veliko bolj tradicionalen, čeprav prav tako tvegan. Da bi predstavil svojo idejo, je Hitler v soboto, 16. septembra 1944, sklical poseben sestanek s svojimi najožjimi sodelavci. Med prisotnimi je bil tudi feldmaršal Wilhelm Keitel, ki je bil vodja vrhovnega poveljstva nemških oboroženih sil – OKW (Oberkommando Wehrmacht). Teoretično je OKW imela tri poveljstva: kopenske sile - OKH (Oberkommando der Heeres), zračne sile - OKL (Oberkommando der Luftwaffe) in mornarico - OKM (Oberkommando der Kriegsmarine). Vendar so v praksi močni voditelji teh ustanov prejemali ukaze le od Hitlerja, tako da oblasti vrhovnega visokega poveljstva nemških oboroženih sil nad njimi praktično ni bilo. Zato se je od leta 1943 razvila nenormalna situacija, v kateri je bilo OKW zaupano vodenje vseh operacij proti zaveznikom na zahodnem (Francija) in južnem (Italija) teatru, vsako od teh teatrov pa je imelo svojega poveljnika. Po drugi strani pa je poveljstvo vrhovnega poveljstva kopenskih sil prevzelo odgovornost za vzhodno fronto.
Srečanja se je udeležil načelnik Generalštaba kopenske vojske, tedanji generalpolkovnik Heinz Guderian. Tretji aktivni general na visokem činu je bil načelnik štaba vrhovnega poveljstva nemških oboroženih sil – WFA (Wehrmachts-Führungsamt), generalpolkovnik Alfred Jodl. WFA je bila hrbtenica OKW, vključno z večinoma njenimi operativnimi enotami.
Hitler je nepričakovano sporočil svojo odločitev: čez dva meseca se bo začela ofenziva na zahodu, katere namen bi bil ponovno zavzeti Antwerpen in ločiti anglo-kanadske enote od ameriško-francoskih. Britanska 21. armadna skupina bo v Belgiji obkoljena in prikovana na obale Severnega morja. Hitlerjeve sanje so bile, da jo evakuira v Britanijo.
Možnosti za uspeh takšne ofenzive praktično ni bilo. Britanci in Američani so imeli na zahodni fronti 96 večinoma polnopravnih divizij, Nemci pa le 55, pa še nepopolnih. Proizvodnja tekočega goriva v Nemčiji se je drastično zmanjšala zaradi zavezniškega strateškega bombardiranja, prav tako proizvodnja streliva. Od 1. septembra 1939 do 1. septembra 1944 so bile nepopravljive človeške izgube (ubiti, pogrešani, pohabljeni do te mere, da so jih morali demobilizirati) 3 vojakov in podčastnikov ter 266 častnikov.
