Lenin - pionir jedrske energije
Lenin je pionir jedrske energije. Lenin maja 1960, fotografija z ladje danske mornarice. Helikopter Mi-1 na pristajališču. Knjižnice Forswarz
Razvoj severne Sibirije se je začel s tistim, kar se je dalo »izvleči« iz njenih gozdov. Virov je bilo na pretek, problem je bil, kako "plen" spraviti v "civilizacijo". Izredno težaven teren je praktično izključeval kopenski promet, tako da je ostala vodna, a ker so se številne reke izlivale v mrzla morja, večino leta prekrita z ledom, je bilo te ceste težko uporabljati.
Od 1880. stoletja so se naseljenci, ki so živeli na obalah Belega morja, pomikali dlje in dlje proti vzhodu in sčasoma dosegli ustje reke Ob. Po odpravah na začetku dinastije Romanovih je raziskovanje severnih voda v prvi polovici 1877. stoletja začelo resno raziskovati odprava Vita Beringa, bratov Haritona in Dmitrija Lapteva ter Semjona Čeljuskina. Sto let pozneje je postalo jasno, da je možno križarjenje ob severnih obalah Azije. Prvič je to uspelo odpravi Adolfa Erika Nordenskiölda na parniku Vega, ki se je aprila XNUMX vrnila v Stockholm, ko je zaključila skoraj dveletno krožno odpravo z ledenim prezimovanjem že v Beringovi ožini. Takrat, od leta XNUMX, so kmetijske proizvode že izvažali iz pristanišč Karskega morja v Arkhangelsk. Ni šlo za obsežno (in zato bolj dobičkonosno) podjetje, a ko so odkrili fosilne vire Sibirije, so vode Arktike vzbudile vse večje zanimanje Rusov.
Konec marca 1897 kadmij. Stepan Makarov, oceanograf, popotnik in kasneje poveljnik ene od eskadrilj Baltske flote, je imel predavanje v Sanktpeterburškem geografskem društvu (to je vir uvodnega citata), med katerim je predlagal gradnjo ledolomilec, ki bi jih lahko premagal. Postulat je podprla vlada in leto in pol pozneje so v ladjedelnici Newcastle-on-Tyne v Newcastle-on-Tyne splovili Jermak (Makarov je bil avtor njegovega projekta, delo je tudi nadzoroval). Do leta 1901 je opravil tri "izvidniške" polete proti severu z Makarovom na krovu. Deset let kasneje so se začeli redni leti med Vladivostokom in Kolimo, ki še vedno nista imela gospodarskega pomena.
Začetek prve svetovne vojne in ekspedicija, ki jo je vodil Boris Vilkitski v letih 1913-1915. (med drugim odkrita Severnaya Zemlya), med katero sta se uspešno izkazala 60-metrska ledolomilca "Taimyr" in "Vaigach", je spremenila idejo o severni poti. Samostojna oktobrska revolucija ji je dodala svoj pomen, saj je postala najkrajša morska pot med koncema boljševiške države, a tudi edina izven voda držav, ki so se ji vsaj uprle.
Leta 1932 je ledolomilec Aleksander Sibirjakov prvič v eni plovbi zapustil Arhangelsk proti Beringovi ožini z odpravo Otta Schmidta, ki je bil kmalu imenovan za prvega direktorja Glavsevmorputa. Leta 1934 ga je v nasprotni smeri uničil Fedor Litke, leta 1935 pa se je po premestitvi dveh ladij za prevoz lesa iz Leningrada v Vladivostok začelo njegovo redno tovorno delovanje. Posledično so v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja v sovjetskih ladjedelnicah zgradili 30 arktične ledolomilce tipa Stalin.
Po koncu plovbe leta 1937, ko je več kot 20 ladij obtičalo v ledu (eno od ladij so potopile "napredujoče" grbine), je Moskva spoznala potrebo po arktičnih ledolomilcih naprednejše zasnove in močnejšega pogona. Nisem imel časa, da bi se spuščal v podrobnosti, ko je izbruhnila velika domovinska vojna in posledično je šele 22. maja 1947 vlada ZSSR sprejela resolucijo »Zagotoviti Severno morsko pot z močnimi ledolomilci in transportom floto, prilagojeno za plovbo po Arktiki, da bi jo preoblikovali.« v normalno delujočo pomorsko pot«, v kateri so bila podana ustrezna navodila Ministrstvu za ladjedelništvo.
