Lahki izvidniški oklepnik "Lahki oklepni avtomobili" (2 cm), Sd.Kfz.222 Izvidniški oklepnik je leta 1938 razvilo podjetje Horch in istega leta je začel vstopati v čete. Vsa štiri kolesa tega dvoosnega stroja so bila gnana in krmiljena, gume so bile odporne. Večplastno obliko trupa tvorijo valjane oklepne plošče, nameščene z neposrednim in vzvratnim nagibom. Prve modifikacije oklepnih vozil so bile izdelane z motorjem s 75 KM, naslednje pa z močjo 90 KM. Oborožitev oklepnika je bila sprva sestavljena iz mitraljeza kalibra 7,92 mm (posebno vozilo 221), nato pa iz avtomatskega topa kalibra 20 mm (specialno vozilo 222). Oborožitev je bila nameščena v nizkem večstranskem stolpu krožnega vrtenja. Od zgoraj je bil stolp zaprt z zložljivo zaščitno rešetko. Oklepna vozila brez kupole so izdelovali kot radijska vozila. Na njih so bile nameščene antene različnih vrst. Posebna vozila 221 in 222 so bila vso vojno standardna lahka oklepna vozila Wehrmachta. Uporabljali so jih v četah oklepnikov izvidniških bataljonov tankovskih in motoriziranih divizij. Skupno je bilo izdelanih več kot 2000 strojev te vrste. Nemški koncept strelovodne vojne je zahteval dobro in hitro izvidništvo. Namen izvidniških podenot je bil odkrivanje sovražnika in lokacije njegovih enot, ugotavljanje šibkih točk v obrambi, izvidovanje močnih točk obrambe in prehodov. Kopensko izvidništvo je dopolnjevalo zračno izvidništvo. Poleg tega je obseg nalog izvidniških podenot vključeval uničenje sovražnikovih bojnih ovir, pokrivanje bokov njihovih enot in zasledovanje sovražnika. Sredstva za dosego teh ciljev so bili izvidniški tanki, oklepna vozila, pa tudi motoristične patrulje. Oklepna vozila so bila razdeljena na težka, ki so imela šest- ali osemkolesno podvozje, in lahka, ki so imela štirikolesno podvozje in bojno težo do 6000 kg. Glavna lahka oklepna vozila (leichte Panzerspaehrxvagen) so bila Sd.Kfz.221, Sd.Kfz.222. Deli Wehrmachta in SS so uporabljali tudi ujeta oklepna vozila, zajeta med francosko kampanjo v severni Afriki, na vzhodni fronti in zaplenjena Italiji po predaji italijanske vojske leta 1943. Skoraj sočasno s Sd.Kfz.221 je nastal še en oklepnik, ki je bil njegov nadaljnji razvoj. Projekt so ustvarili Westerhuette AG, tovarna F.Schichau v Elblagu (Elbing) in Maschinenfabrik Niedersachsen Hannover (MNH) v Hannovru. (Glej tudi »Srednji oklepni transporter »Specialno vozilo 251«) Sd.Kfz.13 Sd.Kfz.222 naj bi prejel močnejše orožje, ki bi mu omogočalo uspešen boj tudi z lahkimi sovražnikovimi tanki. Zato je bil na oklepnik poleg mitraljeza MG-34 kalibra 7,92 mm nameščen še malokalibrski top (v Nemčiji razvrščen kot mitraljez) 2 cm KWK30 kalibra 20 mm. Oborožitev je bila nameščena v nov, prostornejši desetstranski stolp. V vodoravni ravnini je imela pištola krožni sektor streljanja, kot deklinacije / višine pa je bil -7g ... + 80g, kar je omogočilo streljanje tako na zemeljske kot zračne cilje. Oklepnik Sd.Kfz.221 20. aprila 1940 je Heereswaffenamt naročil berlinskemu podjetju Appel in tovarni F. Schichau v Elbloigu, da razvijejo nov nosilec za 2 cm top KwK38 kalibra 20 mm, ki je omogočil, da je bil topu naklonjen kot -4. stopinj do + 87 stopinj. Nov vagon, imenovan »Hangelafette« 38., je bil kasneje poleg Sd.Kfz.222 uporabljen na drugih oklepnih vozilih, vključno z oklepnim avtomobilom Sd.Kfz.234 in izvidniškim tankom »Aufklaerungspanzer« 38 (t). Oklepnik Sd.Kfz.222 Kupola oklepnika je bila na vrhu odprta, tako da je imela namesto strehe jekleno ogrodje, na katerega je bila napeta žičnata mreža. Okvir je bil na tečajih, tako da se je mreža med bojem lahko dvignila ali spustila. Tako je bilo treba pri streljanju na zračne cilje pod kotom višine več kot +20 stopinj nagniti mrežo. Vsa oklepna vozila so bila opremljena z optičnimi merki TZF Za, nekatera vozila pa z merki Fliegervisier 38, ki so omogočale streljanje na letala. Pištola in mitraljez sta imela električni sprožilec, ločen za vsako vrsto orožja. Usmerjanje pištole na tarčo in vrtenje stolpa je bilo izvedeno ročno. Oklepnik Sd.Kfz.222 Leta 1941 je bila v serijo uvedena modificirana šasija, označena kot "Horch" 801/V, opremljena z izboljšanim motorjem s prostornino 3800 cm2 in močjo 59.6 kW / 81 KM. Na strojih poznejših izdaj je bil motor povečan na 67kW / 90 KM. Poleg tega je imela nova šasija 36 tehničnih novosti, med katerimi so bile najpomembnejše hidravlične zavore. Vozila z novim podvozjem “Horch” 801/V so dobila oznako Ausf.B, vozila s starim podvozjem “Horch” 801/EG I pa oznako Ausf.A. Maja 1941 so okrepili čelni oklep, tako da je bila njegova debelina 30 mm. Oklepni trup je sestavljen iz naslednjih elementov: - čelni oklep. - krmni oklep. - nagnjen čelni oklep pravokotne oblike. - poševni zadnji oklep. – kolesa za rezervacijo. - mreža. - rezervoar za gorivo. – pregrada z odprtino za ventilator joda. - krila. - dno. - voznikov sedež. - instrumentna plošča. - vrtljivi stolp poli. - oklepna kupola. Trup je varjen iz valjanih oklepnih plošč, varjeni šivi vzdržijo udarce krogle. Oklepne plošče so nameščene pod kotom, da izzovejo odboj krogel in šrapnelov. Oklep je odporen na zadetek krogel kalibra puške pod naletnim kotom 90 stopinj. Posadko vozila sestavljata dve osebi: poveljnik/mitraljezec in voznik. Prednji oklep. Čelni oklep pokriva voznikovo delovno mesto in bojni prostor. Tri oklepne plošče so varjene, da vozniku zagotovijo dovolj prostora za delo. V zgornji čelni oklepni plošči je luknja za razgledni blok z razgledno režo. Pregledna reža se nahaja v višini voznikovih oči. Vidne reže najdemo tudi v stranskih sprednjih oklepnih ploščah trupa. Pokrovi inšpekcijskih loput se odpirajo navzgor in jih je mogoče pritrditi v enega od več položajev. Robovi loput so štrleči, zasnovani tako, da zagotavljajo dodaten odboj krogel. Kontrolne naprave so izdelane iz neprebojnega stekla. Pregledni prozorni bloki so nameščeni na gumijaste blazinice za blaženje udarcev. Z notranje strani so nad razglednimi bloki nameščeni gumijasti ali usnjeni naglavni trakovi. Vsaka loputa je opremljena z notranjo ključavnico. Od zunaj se ključavnice odprejo s posebnim ključem. Zadnji oklep. Krmne oklepne plošče pokrivajo motor in hladilni sistem. Na obeh zadnjih ploščah sta dve luknji. Zgornja odprtina je zaprta z loputo za dostop do motorja, spodnja je namenjena dostopu zraka do hladilnega sistema motorja, lopute pa so zaprte in izpušni vroč zrak se odvaja. Strani zadnjega trupa imajo tudi odprtine za dostop do motorja.Sprednji in zadnji del trupa sta pritrjena na okvir šasije. Rezervacija kolesa. Sklopi vzmetenja sprednjega in zadnjega kolesa so zaščiteni z odstranljivimi oklepnimi pokrovi, ki so priviti na svoje mesto. Mreža. Za zaščito pred ročnimi granatami je na zadnji strani stroja nameščena varjena kovinska rešetka. Del rešetke je zložen in tvori nekakšno poveljniško loputo. Rezervoarji za gorivo. Dva notranja rezervoarja za gorivo sta nameščena neposredno za pregrado ob motorju med zgornjo in spodnjo stransko zadnjo oklepno ploščo. Skupna prostornina obeh rezervoarjev je 110 litrov. Rezervoarji so pritrjeni na nosilce z blazinicami, ki blažijo udarce. Loputa in ventilator. Bojni prostor je od motornega prostora ločen s pregrado, ki je pritrjena na dno in oklepni trup. V predelni steni blizu mesta, kjer je bil nameščen radiator motorja, je bila narejena luknja. Radiator je prekrit s kovinsko mrežico. V spodnjem delu pregrade je luknja za ventil sistema za gorivo, ki je zaprt z ventilom. Obstaja tudi luknja za radiator. Ventilator zagotavlja učinkovito hlajenje radiatorja pri temperaturah okolja do +30 stopinj Celzija. Temperaturo vode v radiatorju uravnavamo s spreminjanjem dotoka hladilnega zraka vanj. Priporočljivo je vzdrževati temperaturo hladilne tekočine v območju 80 - 85 stopinj Celzija. Krila. Blatniki so vtisnjeni iz pločevine. Prtljažni nosilci so integrirani v prednje blatnike, ki jih je mogoče zakleniti s ključem. Na zadnjih blatnikih so izdelani protizdrsni trakovi. Paul. Tla so sestavljena iz ločenih jeklenih plošč, katerih površina je prekrita z vzorcem v obliki diamanta za povečanje trenja med čevlji posadke oklepnika in tlemi. V talnih oblogah so narejeni izrezi za krmilne palice, izrezi so zaprti s pokrovi in ​​tesnili, ki preprečujejo vstop cestnega prahu v bojni prostor. Voznikov sedež. Voznikov sedež je sestavljen iz kovinskega okvirja ter integriranega naslonjala in sedeža. Okvir je privit na talni marshmallow. V tleh je narejenih več sklopov lukenj, ki omogočajo premikanje sedeža glede na tla za voznikovo udobje. Naslon je nastavljiv po nagibu. Instrumentna plošča. Armaturna plošča vsebuje krmilne naprave in preklopna stikala za električni sistem. Armaturna plošča je nameščena na blazino. Na volanski drog je pritrjen blok s stikali za svetlobno opremo. Različice oklepnih avtomobilov Obstajali sta dve različici oklepnika z avtomatskim topom kalibra 20 mm, ki sta se razlikovali po tipu topniškega topa. Na zgodnji različici je bila nameščena 2 cm pištola KwK30, na poznejši različici - 2 cm KwK38. Močna oborožitev in impresivna obremenitev streliva sta omogočila uporabo teh oklepnih vozil ne le za izvidovanje, temveč tudi kot sredstvo za spremstvo in zaščito radijskih vozil. 20. aprila 1940 so predstavniki Wehrmachta podpisali pogodbo s podjetjem Eppel iz mesta Berlin in podjetjem F. Shihau iz mesta Elbing, ki je predvidevala razvoj projekta za namestitev 2 cm "Hangelafette" 38 topovska kupola na oklepnem avtomobilu, namenjena streljanju na zračne cilje. Namestitev nove kupole in topniškega orožja je povečala maso oklepnika na 5000 kg, kar je povzročilo nekaj preobremenitve podvozja. Podvozje in motor sta ostala enaka kot pri zgodnji različici oklepnika Sd.Kfz.222. Namestitev pištole je oblikovalce prisilila k spremembi nadgradnje trupa, povečanje posadke na tri osebe pa je povzročilo spremembo lokacije opazovalnih naprav. Spremenili so tudi zasnovo mrež, ki so prekrivale stolp od zgoraj. Uradno dokumentacijo za avto je sestavil Eiserwerk Weserhütte, oklepne avtomobile pa je izdelal F. Schiehau iz Edbinga in Maschinenfabrik Niedersachsen iz Hannovra. Izvoz. Konec leta 1938 je Nemčija Kitajski prodala 18 oklepnih vozil Sd.Kfz.221 in 12 Sd.Kfz.222. Kitajski oklepni avtomobili Sd.Kfz.221/222 so bili uporabljeni v bitkah z Japonci. Kitajci so na novo oborožili več vozil z namestitvijo 37-mm topa Hotchkiss v izrez kupole. Med vojno je bolgarska vojska prejela 20 oklepnikov Sd.Kfz.221 in Sd.Kfz.222. Ti stroji so bili uporabljeni v kazenskih akcijah proti Titovim partizanom in v letih 1944-1945 v bojih z Nemci na ozemlju Jugoslavije. Madžarska in Avstrija. Cena enega oklepnika Sd.Kfz.222 brez orožja je bila 19600 rajhsmark. Skupno je bilo izdelanih 989 strojev. Značilnosti delovanja Bojna teža 4,8 t dimenzije: Dolžina 4800 mm širina 1950 mm Višina 2000 mm Posadka 3 osebe Oborožitev 1x20 mm avtomatski top 1x1,92 mm mitraljez Strelivo 1040 granat 660 nabojev Rezervacija: čelo trupa 8 mm stolp na čelu 8 mm tip motorja uplinjač Največja moč 75 h.p. Največja hitrost 80 km / h Rezerva moči 300 km Vir: P. Chamberlain, HL Doyle. Enciklopedija nemških tankov druge svetovne vojne; M. B. Barjatinski. Oklepni avtomobili Wehrmachta. (Zbirka oklepov št. 1 (70) - 2007); G.L. Kholyavsky "Popolna enciklopedija svetovnih tankov 1915 - 2000"; Uredba H.Dv. 299 / 5e, Pravilnik o usposabljanju za hitre čete, knjižica 5e, Vadba na lahkem oklepnem skavtskem vozilu (2 cm Kw. K 30) (Sd.Kfz. 222); Alexander Lüdeke Orožje druge svetovne vojne.