Kako so ovce vodili v zakol...

Danska pehotna enota. Po legendi naj bi bila fotografija posneta 9. aprila 1940 zjutraj, dva vojaka pa tega dne nista preživela. Glede na dolžino spopada in kakovost fotografije pa je legenda malo verjetna.

V letih 1939–1940 je Nemčija napadla več evropskih držav: Poljsko, Dansko, Norveško, Belgijo in Nizozemsko. Kako so izgledali ti vojaški pohodi: priprave in potek, katere napake so bile storjene, kakšne so bile njihove posledice?

Francija in Velika Britanija oziroma njen celotni imperij: od Kanade do Kraljevine Tonge (vendar brez Irske) sta septembra 1939 Nemčiji napovedali vojno. Torej niso bili – vsaj ne neposredne – žrtve nemške agresije.

V letih 1939–1940 so postale tarča agresije tudi druge evropske države: Češkoslovaška, Albanija, Litva, Latvija, Estonija, Finska, Islandija, Luksemburg. Med njimi se je le Finska odločila za oborožen odpor, manjše bitke so potekale tudi v Albaniji. Nekako »mimogrede« so bile okupirane mikro- in kvazidržave: Monako, Andora, Kanalski otoki, Ferski otoki.

Izkušnja velike vojne

V devetnajstem stoletju je Danska prešla iz manjše sile v skoraj nepomembno državo. Poskusi, da bi njihovo varnost zaupali kolektivnim pogodbam - »ligi oborožene nevtralnosti«, »svetemu zavezništvu« - so prinesli le ozemeljske izgube. Med prvo svetovno vojno je Danska razglasila nevtralnost in ni skrivala, da bo favorizirala Nemčijo, svojo najmočnejšo sosedo in najpomembnejšo trgovinsko partnerico. Miniral je celo danske ožine, da bi britanski floti otežil vstop v Baltsko morje. Kljub temu je Danska postala upravičenka Versajske pogodbe. Zaradi plebiscita je bil severni del Schleswiga, province, izgubljene leta 1864 in pretežno naseljene z Danci, priključen Danski. V osrednjem Schleswigu rezultati glasovanja niso bili prepričljivi, zato je kralj Christian X. spomladi 1920 nameraval izvesti nekaj podobnega tretji šlezijski uporu in s silo zasesti to pokrajino. Na žalost so danski politiki izkoristili kraljevo pobudo, da bi oslabili položaj monarhije, so trdili, pri čemer so zanemarili dejstvo, da so zamujali priložnost, da bi si povrnili izgubljena ozemlja. Mimogrede so izgubili še eno provinco - Islandijo -, ki je izkoristila vladno krizo in ustvarila svojo vlado.

Norveška je bila država s podobnim demografskim potencialom. Leta 1905 je prekinila svojo odvisnost od Švedske - kralj je postal Haakon VII., mlajši brat Christiana X. Med prvo svetovno vojno je bila Norveška nevtralna, a - zaradi svojih pomorskih interesov - naklonjena antanti, ki obvladuje oceane. . Nekaj ​​tisoč mornarjev, ki so umrli na 847 ladjah, ki so jih potopile nemške podmornice, je zbudilo javno sovraštvo do Nemcev.

Med prvo svetovno vojno je bila Nizozemska – Kraljevina Nizozemska – nevtralna država. Prav tam, na konferencah v Haagu, so bila oblikovana sodobna načela nevtralnosti. V začetku leta 1914 stoletja je Haag postal in ostal svetovno središče mednarodnega prava. Leta 1918 Nizozemci niso imeli nobenih simpatij do Britancev: v preteklosti so bili z njimi že veliko vojn in so jih obravnavali kot agresorje (zamero je osvežila nedavna burska vojna). London (in Pariz) je bil tudi branilec Belgije, države, nastale na račun Kraljevine Nizozemske. Med vojno so se razmere samo še poslabšale, saj so Britanci Nizozemsko obravnavali skoraj enakovredno z Nemčijo – postavili so jo blokado, marca 1918 pa so s silo zavzeli celotno trgovsko floto. Leta XNUMX so bili britansko-nizozemski odnosi ledeni: Nizozemci so dali zavetje nekdanjemu nemškemu cesarju, za katerega so Britanci - med mirovnimi pogajanji v Versaillesu - predlagali "spremembe meje". Belgijsko pristanišče Antwerpen je bilo od morja ločeno s pasom nizozemskih ozemelj in voda, zato je bilo to treba spremeniti. Posledično so sporna ozemlja ostala Nizozemcem, z Belgijo pa je bil podpisan sporazum o dobrem sodelovanju, ki je omejil suverenost Nizozemske na spornem ozemlju.

Obstoj – in nevtralnost – Kraljevine Belgije so leta 1839 zagotovile evropske sile – vklj. Francija, Prusija in Velika Britanija. Zaradi tega Belgijci pred prvo svetovno vojno niso mogli sklepati zavezništev s sosedami in so – sami – zlahka postali žrtev nemške agresije leta 1914. Situacija se je ponovila četrt stoletja pozneje, tokrat ne zaradi mednarodnih obveznosti, temveč zaradi neracionalnih odločitev Belgijcev. Čeprav so se leta 1918 osamosvojili le s prizadevanji Velike Britanije in Francije, so storili vse, da bi v dveh povojnih desetletjih oslabili svoje vezi s tema državama. Na koncu so dosegli uspeh, za katerega so plačali izgubljeno vojno z Nemčijo leta 1940.