fregate Bundesmarine
Vojaška oprema

fregate Bundesmarine

Nekdanje britanske ladje kot učne fregate Bundesmarine so »prepotovale delček sveta«. Na sliki je Graf Spee v Vancouvru leta 1963. Za Walterja E. Frosta/arhiv mesta Vancouver

Bundesmarine je zelo kmalu po svoji vstaji dosegla optimalno stopnjo nasičenosti z ladjami najpomembnejših razredov. Čeprav je bilo ta potencial v naslednjih letih težko kvantitativno povečevati, smo se trudili ves čas ohranjati visoko raven, vsaj kvalitativno.

Razlogov za znatno širitev Bundesmarine je bilo več. Prvič, na splošno je bila Nemčija ena največjih držav v Evropi v tistem času in industrijska baza, ki je bila po vojni hitro obnovljena - zahvaljujoč ameriški finančni pomoči - je bila osnova za razvoj močne vojske. Hkrati sta strateška lega na dveh morjih in vloga nekakšnih vrat v dansko ožino zahtevala vzdrževanje ustreznega pomorskega potenciala roda oboroženih sil.

Strateška prisotnost tu in tam

Vloga ZRN je bila odločilna pri doktrini morebitne zaustavitve čet ZSSR in evropskih socialističnih držav na zahodu Evrope. Zaradi strateškega položaja je morala fronta morebitne vojne med nasprotujočima si blokoma držav iti skozi nemške dežele. Od tod tudi potreba po znatnem kvantitativnem razvoju kopenskih in zračnih sil, ki jih dodatno oskrbujejo okupacijske sile, seveda predvsem ameriške. Po drugi strani pa je prisotnost obal na Baltskem in Severnem morju ter nadzor nad strateškimi ladijskimi potmi, ki povezujejo obe vodi (Kilski kanal in danska ožina), zahtevala ustrezno širitev flote, prilagojeno načrtovani dejavnosti tako v zaprtih kot odprta morja. oceanska voda.

In prav Bundesmarine je morala ob podpori flot manjših držav (Danske, Norveške, Nizozemske in Belgije) na eni strani blokirati sile Varšavskega pakta v Baltskem morju in hkrati bodite pripravljeni zaščititi atlantsko plovbo. To je zahtevalo enotno razporeditev spremljevalnih, lahkih napadalnih, protiminskih in podmorniških sil. Tako je bil "izrezan" prvi uradni načrt za razvoj pomorskih sil Bundesmarine. Spomnimo le, da je izjemno ambiciozen širitveni načrt, izdelan leta 1955, med drugim predvideval: 16 rušilcev, 10 nadzornikov (pozneje imenovanih fregate), 40 torpednih čolnov, 12 podmornic, 2 minolovca, 24 minolovcev, 30 čolni.

Predvidevalo se je, da ga bo zgradila lastna ladjedelniška industrija. Kot lahko vidite, je bil načrt dobro uravnotežen in je predvideval enakomerno širitev vseh najbolj potrebnih razredov vojnih ladij. Toda dokler se prvi osnutek delov ne uresniči, je bilo treba začasno uporabiti Kriegsmarine, ki je bila na voljo in se še spominja vojne, ali pa vzeti "rabljene" ladje, ki so jih ponujale zaveznice v Natu.

Seveda je bilo zapreti dansko ožino z majhnimi ladjami veliko lažje kot zajeti in obdržati več rušilcev ali fregat. Pri reševanju prve naloge so flote manjših držav, predvsem Danske in Norveške, pomagale širiti lastne skupine torpednih čolnov in minolovcev.

Leta 1965 je imela Bundesmarine 40 torpednih čolnov, 3 minopolagalce in 65 baznih in minolovcev. Norveška bi lahko namestila 26 torpednih čolnov, 5 minopolagalcev in 10 minolovcev, Danska pa 16 torpednih čolnov, 8 starih minopolagalcev in 25 protiminskih čolnov različnih velikosti (vendar večinoma zgrajenih v 40. letih). Precej slabše je bilo s precej dražjimi rušilci in fregatami. Tako Danska kot Norveška sta takrat gradili svoje prve povojne fregate (2 oziroma 5 ladij). Zato je bilo tako pomembno ne samo za Nemčijo, ampak za Nato kot celoto, da je imela Bundesmarine dovolj razvito spremljevalno skupino.

Ladje nekdanjih sovražnikov

Leta 1957 se je vodstvo nemškega obrambnega ministrstva vzporedno s pogajanji z Američani o rušilcih pogajalo o prevzemu rabljenih ladij tudi od Britancev. Pogajanja o tem so se začela že konec leta 1955. Skozi vse leto 1956 so se beležile podrobnosti, vključno z določitvijo prodajnih cen. Že maja so bila znana imena enot, izbranih za prenos. Britanci so morali drago plačati predane 3 spremljevalne rušilce in 4 fregate, ki so bile navsezadnje le še vojaške gradbene enote iz naftalina. In tako so za sam korpus zahtevali 670. 1,575 milijona funtov sterlingov za stroške vzdrževanja in potrebnih popravil ter dodatnih 1,05 milijona funtov sterlingov za njihovo orožje in opremo, kar je skupaj dalo 3,290 milijona funtov sterlingov ali skoraj 40 milijonov zahodnih nemških mark, medtem ko.

Dodaj komentar