Testna vožnja Ford C-Max 1.6 Ecoboost: veliko zabave, malo stroškov
Vsebina
Za 100 kilometrov nam je namenil veliko veselja in malo skrbi.
Morda zastarelost v samo dveh letih delovanja ne bi povzročila 61-odstotnega znižanja stroškov, če bi umetniki poslikali jeklene obloge tega C-Maxa z diskretnim "polarnim srebrom" ali "polnočno sivo". Vendar je maratonsko preizkušeni avtomobil prispel v uredniško garažo 10. februarja 2012, okrašen s svetlo oranžno, poimenovano Marsovsko rdeča kovinska, nato pa se takoj potopil v zimsko pokrajino, da bi odpravil grenkobo mraza. sezono in še danes po 100 kilometrih še naprej sije in tekmuje s spomladanskim soncem.
Nekaj zunanjih prask je posledica slabše preglednosti spredaj in nezaščitenih pragov prtljažnika, notranjih prask pa delno trde enostavne plastične obrobe v različnih odtenkih sive. Poceni preproga v prtljažnem prostoru je zdaj videti zelo obrabljena in jo je težko očistiti. Sicer pa sta tako čas kot vsakodnevno delo, pogosto z velikim številom potnikov in zajetno prtljago, malo škodovala okretnemu kombiju podjetja. Ford - tukaj se ne morete pritoževati nad smešnim oblazinjenjem ali rjo.
Povsem neutemeljen bi bil tudi dvom o osnovnih lastnostih, ki naj bi jih imel kombi. Seveda gre za tipične prednosti takšne zasnove, kot so veliko prostora, prilagodljivost notranjosti in višji položaj sedenja, a tudi – kar je še pomembneje – precej redek talent C-Maxa, da pozabi na enako tipično dolgočasnost tega kategorijo avtomobilov. Usedete se, prilagodite sedež in ogledala, zaženete motocikel in se prepustite užitkom – danes skorajda ni kompaktnega dostavnika, ki bi to obljubo izpolnil tako prepričljivo in zanesljivo kot C-Max.
Tako kot drugi Fordovi modeli je tudi podvozje ena najmočnejših točk kompaktnega enoprostorca in kljub težkim nastavitvam združuje dobro udobje vzmetenja in presenetljivo dinamično vodljivost. Avto napada srčne kotičke, ki jih nadzira natančen in enakomeren krmilni sistem z občutkom povratnih informacij na cesti. ESP gladko podkrmiljenje in pospeševanje v ovinkih tako prefinjeno preprečuje, da skupaj z občutkom varnosti doživite osnovni užitek v vožnji.
Zanj imata pomemben delež natančen šeststopenjski ročni menjalnik s kratkim vzvodom in 1,6-litrski bencinski motor Ecoboost, ki je bil v Nemčiji pred uvedbo trivaljnih turbomotorjev v začetku leta 2013 izbrani C-Max. Še danes ostaja dobra izbira, saj s svojim močnim in enakomernim razmerjem med potiskom in maso jasno kaže, da dizelski motor za dostavna vozila ni nujen. Vendar pa so stroški zelo odvisni od načina vožnje: na bolj zadržan način je pogosto dovolj sedem litrov bencina na 100 km, v hitrih fazah pa lahko pogoltnemo do enajst litrov. Namesto tega je bilo treba na vseh 100 kilometrov napolniti le pol litra motornega olja.
Dobrega okusa
Dobra stvar je, da se merilna palica precej tesno prilega luknji, skriti za plastično strešno ploščo. Poleg tega je odprt sprednji pokrov namesto s teleskopskimi blažilniki podprt s preprosto kovinsko palico. In nazadnje s Fiesto je glodavcu všeč okus izolacijskega filca C-Max in ga močno zagrizel.
Ta incident ni zahteval nenačrtovanega obiska delavnice, prav tako pa tudi dve lažji poškodbi, ki sta bili pozneje sanirani med rednim vzdrževanjem delavnice. Po pretečenih 57 622 km je radio snemalnik včasih začel zavrniti delo; po branju in brisanju pomnilnika z napakami ter ponovnem zagonu zvočnega modula se to ni ponovilo. In nedelujoči bočni smernik v desnem ogledalu je bil posledica okvarjene žarnice, ki je za zamenjavo stala 15 evrov.
Sicer so bili stroški vzdrževanja razmeroma nizki, vendar so bili intervali precej kratki (20 km). Enako velja za zavorne ploščice, ki jih je bilo treba zamenjati po manj kot 000 prevoženih kilometrih. Po približno enaki kilometrini je bila zamenjava vseh zavornih diskov in ploščic največji dodatek v višini 40 EUR. Stroški 000 centa na kilometer pa so za avtodome relativno nizki.
Dodatna oprema, ki je bila opremljena s testnim avtomobilom in ni bila prepričljiva v vseh primerih, ni posebej draga. Na primer, počasni navigacijski sistem Sony je pritegnil več kritik kot pohval, zlasti zaradi majhnega zaslona in zapletenih, zavitih gumbov na volanu ali številnih različnih gumbov na sredinski konzoli. Poleg tega je naprava ob vnosu istih podatkov včasih izračunala različne končne točke.
Neodločni pomočniki
Ni se vedno mogoče zanesti na prikaz omejitve hitrosti ali na pomočnika za menjavo voznega pasu, ki včasih brez kakršnega koli razloga opozori vozila na mrtvi koti z lučko v stranskem ogledalu. Sistem za vstop brez ključa in sistem za pomoč pri parkiranju z vzvratno kamero, ki omogoča manevriranje s centimetrsko natančnostjo, je deloval neprimerljivo bolje in vedno brez težav, razen če je bila leča na zadnjem pokrovu umazana.
Veliko pohval je prejel tudi dober izkoristek prostora, kljub kompaktni dolžini 4,38 metra, ter prilagodljiv, udoben sedežni sistem ob doplačilu 230 evrov. Z njo lahko ožji sredinski del zadnje klopi poklopimo nazaj, skrajna dela pa nekoliko pomaknemo v sredino, kar občutno poveča prostor za noge in komolce. Vendar se s tem občutno zmanjša prtljažni prostor, neudobna dvodelna strešna plošča pa bodisi preščipne zunanje trakove ali pa vas nekako le ovira.
Nihče pa se ni pritoževal nad velikimi sprednjimi sedeži, ki jih je mogoče prilagoditi poljubni obliki telesa. Zagotavljajo dobro bočno oporo in udobje ter ne povzročajo bolečin v hrbtu, tudi pri daljših sprehodih. Vendar je velika izguba vrednosti boleča zaradi šibkega povpraševanja po poprodajnih cenah in neljubečega bencinskega motorja v dostavnih vozilih. Toda dobro stanje C-Maxa po maratonu kaže, da ni nobenih temeljnih ovir za daljši odnos z zadovoljnim lastnikom.
Besedilo: Bernd Stegemann
Foto: Beate Jeske, Hans-Dieter Zeufert, Peter Volkenstein
