Nemogoče je pisati brez domišljije - intervju z Anno Pashkevich

– Znano je, da med ustvarjanjem pisatelja obstaja določena vizija likov in sveta, v katerem živijo. Ko sovpada z vizijo ilustratorja, se človek lahko le veseli. Takrat človek dobi vtis, da je knjiga ena sama celota. In to je lepo, - pravi Anna Pashkevich.

Eva Sverževska

Anna Paškevič, avtor skoraj petdesetih knjig za otroke (med njimi »Včeraj in jutri«, »Nekaj ​​in nič«, »Desno in levo«, »Tri želje«, »Sanje«, »O nekem zmaju in še več«, » Pafnutij, zadnji zmaj«, »Plosyachek«, »Povzetki«, »Detektiv Bzik«, »Jezikovni preobrati«, »In to je Poljska«). Diplomirala je na Fakulteti za management in marketing na Tehnološki univerzi v Wroclawu. Je avtorica scenarijev za učitelje v okviru nacionalnih izobraževalnih programov, med drugim: »Akademija Aquafresh«, »Dobro jemo s Šolo na Videlki«, »Moje meso brez elektrike«, »Akademija Play-Doh« »Ukrepaj z ImPET«. Nenehno sodeluje z revijo za slepe in slabovidne otroke "Promychek". Leta 2011 je debitirala s knjigo Beyond the Rainbow. Že več let organizira bralska srečanja v vrtcih in šolah v Spodnji Šleziji. Rada ima potovanja, jagode, abstraktno slikarstvo in pohodništvo, med katerim si polni »pisateljske baterije«. Tam, v tišini in stran od mestnega vrveža, se ji porodijo najbolj nenavadne literarne zamisli. Pripada literarni skupini "Na Krechu".

Intervju z Anno Pashkevich

Ewa Swierzewska: Imate na desetine otroških knjig – od kdaj pišete in kako se je začelo?

• Anna Paškevič: Z gotovostjo lahko rečemo, da je skoraj petdeset knjig. Za deset let se jih je nabralo malo. Moje pismo je pravzaprav dvosmerno. Prva so knjige, ki so zame še posebej pomembne, t.j. tiste, v katerih se razkrivam, govorim o vrednotah in dejanjih, ki so zame pomembna. Kako v "Desno in levo","Nekaj ​​in nič","Včeraj in jutri","Tri želje","Dream","Pafnutsim, zadnji zmaj“…Drugo so knjige, napisane po naročilu, bolj informativne, kot naslovi iz serije”knjižni molji"če"In to je Poljska“. Prve mi omogočajo, da dam majhen košček sebe na papir. Tudi poučujejo, a bolj o abstraktnem mišljenju, bolj o čustvih, a bolj o sebi. Po njihovem mnenju bi to moralo spodbujati domišljijo starša, ki otroku bere, da bi se z otrokom pogovarjal o pomembnih stvareh, čeprav niso vedno tako očitne. In to je del mojega pisma, ki mi je najbolj všeč.

Kdaj se je začelo? Pred mnogimi leti, ko sem bila še majhna punčka, sem pobegnila v svet domišljije. Pisala je poezijo in zgodbe. Potem je odrasla in za nekaj časa pozabila na svoje pisanje. Otroške sanje o pisanju knjig za otroke so zajemale vsakdanje življenje in življenjske odločitve. Na srečo sta se mi rodili hčerki. In kako so otroci zahtevali pravljice. Začel sem jih zapisovati, da sem jim lahko povedal, kdaj se želijo vrniti k njim. Sam sem izdal svojo prvo knjigo. Naslednje so že izšle pri drugih založbah. In tako se je začelo...

Danes se preizkušam tudi v poeziji za odrasle. Sem članica literarno umetniške skupine "Na Kreču". Njegove dejavnosti potekajo pod pokroviteljstvom Zveze poljskih pisateljev.

Ste kot otrok radi brali knjige?

• Kot otrok sem celo požiral knjige. Zdaj mi je žal, da pogosto nimam dovolj časa za branje. Kar zadeva moje najljubše igre, mislim, da v tem pogledu nisem bil veliko drugačen od svojih vrstnikov. Vsaj na začetku. Všeč so mi bili Bratje Levjesrčni in Pipi Dolga Nogavička Astrid Lindgren, pa tudi Mumini Tove Jansson in Balbarik in Zlata pesem Arturja Liskovatskega. Všeč so mi bile tudi knjige o ... zmajih, na primer "Prizori iz življenja zmajev" Beate Krupskaya. Imam veliko slabost do zmajev. Zato so junaki nekaterih mojih zgodb. Na hrbtu imam tudi tetovažo zmaja. Ko sem malo zrasel, sem posegel po zgodovinskih knjigah. Pri enajstih letih sem že vsrkaval Tevtonske viteze, trilogijo Sienkiewicza in faraona Bolesława Prusa. In tukaj sem bil verjetno malo drugačen od standardov, saj sem bral v srednji šoli. Rad sem študiral zgodovino. V vrnitvi v stare čase je bilo nekaj čarobnega. Kot da bi sedeli na uri, ki teče nazaj. In jaz sem z njim.

Se strinjate s trditvijo, da tisti, ki kot otrok ni bral, ne more postati pisatelj?

• Verjetno je v tem nekaj resnice. Branje bogati besedni zaklad, zabava, včasih spodbudi k razmišljanju. Predvsem pa buri domišljijo. In ne morete pisati brez domišljije. Ne samo za otroke.

Po drugi strani pa lahko svojo bralno avanturo začnete kadar koli v življenju. Vendar se moramo vedno zavedati – in to uči ponižnosti –, da pisanje zori, se spreminja, tako kot se spreminjamo mi. Je način, s katerim nenehno izboljšujete svojo delavnico, iščete nove rešitve in nove načine komuniciranja, kar nam je pomembno. Morate biti odprti za pisanje in takrat vam bodo ideje padle na pamet. In nekega dne se izkaže, da lahko pišete celo o nečem in o ničemer, kot v "Nekaj ​​in nič".

Zanima me, od kod ideja, da bi napisala knjigo, v kateri bi bil NIČ glavni junak?

• Celoten triptih je zame malo oseben, za otroke pa. NIČ simbolizira šepavo samozavest. Kot otroka me je pogosto presenetila barva mojih las. In tvoja občutljivost. Kot Anne iz Green Gables. To se je spremenilo šele, ko sta na glavah dam zavladali rdeča in bronasta. Zato dobro vem, kako je, ko so izrečene neprijazne besede in kako močno se te lahko zataknejo. Sem pa v življenju srečala tudi ljudi, ki so mi s pravimi stavki ob pravem času pomagali pridobiti samozavest. Tako kot v knjigi fantkova mama gradi NIČ, češ da »na srečo NIČ ni nevarno«.

Trudim se delati enako, ljudem govoriti lepe stvari. Kar tako, saj nikoli ne veš, ali bo samo en trenutno izgovorjen stavek nekomu spremenil NIČ v NEKAJ.

»Desno in levo«, »Nekaj ​​in nič«, zdaj pa tudi »Včeraj in jutri« so tri knjige, ki jih je ustvaril en avtorsko-ilustratorski dvojec. Kako dame sodelujejo? Kakšni so koraki pri ustvarjanju knjige?

• Delo s Kasho je fantastično. Svoje besedilo ji zaupam in vedno sem prepričan, da ga bo dobro naredila, da bo s svojimi ilustracijami lahko dopolnila to, o čemer govorim. Za avtorja je zelo pomembno, da ilustrator čuti njegovo pisanje. Kasia ima popolno svobodo, vendar je odprta za predloge. Vendar pa zadevajo le majhne podrobnosti, ko njene zamisli oživijo. Vedno se veselim prvih namazov. Znano je, da med ustvarjanjem pisatelja obstaja določena vizija likov in sveta, v katerem živijo. Ko sovpada z vizijo ilustratorja, se človek lahko le veseli. Takrat človek dobi vtis, da je knjiga ena sama celota. In lepo je.

Tovrstne knjige, ki ste jih ustvarili za založbo Widnokrąg skupaj s Kasyo Valentinovich, uvajajo otroke v svet abstraktnega mišljenja, spodbujajo k razmišljanju in filozofiranju. Zakaj je pomembno?

• Živimo v svetu, ki poskuša ljudi potisniti v določene meje in jim ne dati popolne svobode. Samo poglejte, kako izgleda učni načrt. V njem je malo prostora za ustvarjalnost, veliko pa dela, preverjanja in preverjanja. In to uči, da je ključ treba nastavljati, saj je le tako dober. In to, žal, pušča premalo prostora za individualnost, za lasten pogled na svet. In ne govorimo o tem, da bi šli takoj v skrajnosti in kršili vsa pravila. Potem je samo izgred. Toda naučite se biti sami in razmišljati na svoj način, imejte svoje mnenje. Znati povedati svoje mnenje, razpravljati, poiskati kompromis, ko je treba, pa tudi ne popuščati vedno nikomur in se samo prilagajati. Kajti človek je lahko resnično srečen le, ko je sam. In že od malih nog se mora naučiti biti sam.

Zelo me zanima, kaj zdaj pripravljate za najmlajše bralce.

• Čakalna vrsta čaka"Po navoju do kroglice»je zgodba, ki med drugim pripoveduje o osamljenosti. Izšla bo pri založbi Alegoriya. To je zgodba o tem, kako lahko včasih majhni dogodki kot nit prepletajo življenja ljudi. Če bo šlo vse po načrtih, naj bi knjiga izšla konec maja/začetek junija.  

Hvala za intervju!

(: iz arhiva avtorja)