AC-130J Ghost Rider
Ameriško letalstvo ima trenutno 13 operativnih letal AC-130J Block 20/20+, ki bodo prvič v uporabi naslednje leto.
Sredina marca letos je prinesla nove informacije o razvoju letal za ognjeno podporo AC-130J Ghostrider podjetja Lockheed Martin, ki predstavljajo novo generacijo vozil tega razreda v službi ameriškega bojnega letalstva. Njegove prve različice med uporabniki niso bile priljubljene. Iz tega razloga se je začelo delo na različici Block 30, katere prva kopija je bila marca poslana 4. eskadrilji za posebne operacije, nameščeni v Hurlbert Fieldu na Floridi.
Prve vojaške ladje na osnovi transportnega letala Lockheed C-130 Hercules so bile zgrajene leta 1967, ko so ameriške čete sodelovale v bojih v Vietnamu. Takrat je bilo 18 letal C-130A predelanih na standard letal za tesno ognjeno podporo, preimenovanih v AC-130A, in končalo svojo kariero leta 1991. Razvoj osnovne zasnove je pomenil, da se je leta 1970 začelo delo na njegovi drugi generaciji na osnovi S- 130E. Povečanje nosilnosti je bilo uporabljeno za namestitev težjega topniškega orožja, vključno s 105 mm havbico M102. Skupno je bilo 130 letal predelanih v različico AC-11E, v drugi polovici 70. let pa so jih predelali v različico AC-130N. Razlika je nastala zaradi uporabe močnejših motorjev T56-A-15 z močjo 3315 kW / 4508 KM. V naslednjih letih so zmogljivosti strojev ponovno povečali, tokrat zaradi možnosti dolivanja goriva med letom s pomočjo trde povezave, nadgradili pa so tudi elektronsko opremo. Sčasoma so se na vojaških ladjah pojavili novi računalniki za nadzor ognja, optično-elektronska glava za opazovanje in ciljanje, satelitski navigacijski sistem, nova sredstva komunikacije, elektronsko bojevanje in samoobramba. AC-130H je aktivno sodeloval v bojih na različnih koncih sveta. Krščeni so bili nad Vietnamom, kasneje pa je njihova bojna pot med drugim vključevala vojne v Perzijskem zalivu in Iraku, spopade na Balkanu, boje v Liberiji in Somaliji ter nazadnje vojno v Afganistanu. Med službovanjem so bila izgubljena tri vozila, umik preostalih iz boja pa se je začel leta 2014.
Prvi AC-130J Block 30 po prenosu ameriškega letalstva, avto čaka približno leto dni operativnih testov, ki naj bi pokazali izboljšanje zmogljivosti in zanesljivosti v primerjavi s starejšimi različicami.
Cesta do AC-130J
V drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja so Američani začeli nadomeščati stare vojaške ladje z novimi. Najprej je bil umaknjen AC-130A, nato AC-130U. Gre za vozila, predelana iz transportnih vozil S-130N, njihova dobava pa se je začela leta 1990. V primerjavi z AC-130N je njihova elektronska oprema nadgrajena. Dodali sta dve opazovalnici in na ključnih mestih v strukturi namestili keramične oklepe. Kot del povečanih zmogljivosti samoobrambe je vsako letalo prejelo povečano število lansirnikov vidnih ciljev AN / ALE-47 (s 300 dipoli za motenje radarskih postaj in 180 signalnimi raketami za onemogočanje infrardečih glav ciljnih raket), ki so sodelovali z usmerjenim AN sistem za infrardeče motnje / AAQ-24 DIRCM (Directional Infrared Countermeasure) in naprave za opozarjanje na protiletalske rakete AN / AAR-44 (kasneje AN / AAR-47). Poleg tega so bili nameščeni sistemi za elektronsko bojevanje AN / ALQ-172 in AN / ALQ-196 za ustvarjanje motenj in nadzorna glava AN / AAQ-117. Standardna oborožitev je vključevala 25 mm pogonski top General Dynamics GAU-12/U Equalizer (ki je zamenjal par 20 mm M61 Vulcan, odstranjen iz AC-130H), 40 mm top Bofors L/60 in 105 mm top M102. havbica. Nadzor ognja sta zagotavljali optoelektronska glava AN / AAQ-117 in radarska postaja AN / APQ-180. Letala so vstopila v uporabo v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja, njihova bojna dejavnost se je začela ob podpori mednarodnih sil na Balkanu, nato pa so sodelovala v sovražnostih v Iraku in Afganistanu.
Bojne operacije v Afganistanu in Iraku so že v 130. stoletju pripeljale do oblikovanja druge različice udarne linije Hercules. To potrebo je povzročil na eni strani tehnični napredek, na drugi pa pospešena obraba starih modifikacij med bojnimi operacijami, pa tudi operativne potrebe. Posledično sta USMC in USAF kupila pakete modularne ognjene podpore za KC-130J Hercules (program Harvest Hawk) in MC-130W Dragon Spear (program Precision Strike Package) – slednji je kasneje preoblikoval AC-30W Stinger II. Oba sta omogočila hitro preoborožitev transportnih vozil, ki se uporabljajo za podporo kopenskim silam z vodenimi raketami zrak-zemlja in 23 mm topovi GAU-44/A (zračna različica pogonskega sistema Mk105 Bushmaster II) in 102 M130. mm havbice (za AC- 130W). Hkrati so se izkušnje z delovanjem izkazale za tako plodne, da so postale osnova za gradnjo in razvoj junakov tega članka, tj. naslednje različice AC-XNUMXJ Ghostrider.
Nadlatuje AC-130J Ghost Rider
Program AC-130J Ghostrider je rezultat operativnih potreb in menjave generacij ameriških letal. Novi stroji so bili potrebni za zamenjavo dotrajanih letal AC-130N in AC-130U ter za ohranitev potenciala KS-130J in AC-130W. Od samega začetka je bilo znižanje stroškov (in tako visoko, ki znaša približno 120 milijonov dolarjev na primerek, po podatkih iz leta 2013) predvideno zaradi uporabe različice MC-130J Commando II kot osnovnega stroja. Posledično je imelo letalo tovarniško ojačano konstrukcijo letala in takoj prejelo nekaj dodatne opreme (vključno z optično-elektronskim opazovanjem in glavami za vodenje). Prototip je dobavil proizvajalec in obnovil v letalski bazi Eglin na Floridi. Druga vozila se predelujejo v tovarni Lockheed Martin's Crestview v enakem stanju. Za dokončanje prototipa AC-130J je trajalo eno leto, pri serijskih vgradnjah pa naj bi bilo to obdobje omejeno na devet mesecev.
