40 let helikopterske službe Black Hawk
Vzlet UH-60L s 105-milimetrskimi havbicami na dnu med vajo v Fort Drumu v New Yorku 18. julija 2012. Ameriška vojska
31. oktober 1978 so helikopterji Sikorsky UH-60A Black Hawk začeli uporabljati ameriško vojsko. Že 40 let se ti helikopterji uporabljajo kot osnovna srednja transportna, medicinska evakuacijska, iskalna in reševalna ter posebna platforma v ameriški vojski. Z nadaljnjimi nadgradnjami naj bi Black Hawk ostal v uporabi vsaj do leta 2050.
Trenutno se na svetu uporabljajo približno 4. Helikopterji H-60. Približno 1200 jih je Black Hawkov v najnovejši različici H-60M. Največji uporabnik Black Hawka je ameriška vojska, ki ima približno 2150 primerkov v različnih modifikacijah. V ameriški vojski imajo helikopterji Black Hawk že več kot 10 milijonov ur letenja.
V poznih šestdesetih letih je ameriška vojska oblikovala začetne zahteve za nov helikopter, ki bi nadomestil večnamenski helikopter UH-60 Iroquois. Začel se je program z imenom UTTAS (Utility Tactical Transport Aircraft System), tj. "večnamenski taktični zračni transportni sistem". Istočasno je vojska začela program za ustvarjanje novega motorja s turbinsko gredjo, zahvaljujoč kateremu je bila uvedena družina novih elektrarn General Electric T1. Januarja 700 se je vojska prijavila na razpis UTTAS. Specifikacija, razvita na podlagi izkušenj iz vietnamske vojne, je predpostavljala, da mora biti novi helikopter zelo zanesljiv, odporen na ogenj osebnega orožja, lažji in cenejši za upravljanje. Imel naj bi dva motorja, dvojni hidravlični, električni in krmilni sistem, sistem za gorivo z dano odpornostjo na strele osebnega orožja in udarce ob tla ob zasilnem pristanku, menjalnik, ki deluje pol ure po iztekanju olja, kabino, ki lahko prenese zasilni pristanek, oklepne sedeže za posadko in potnike, šasijo na kolesih z oljnimi blažilniki ter tišje in močnejše rotorje.
Helikopter naj bi imel štiričlansko posadko in potniški prostor za enajst popolnoma opremljenih vojakov. Značilnosti novega helikopterja so bile: potovalna hitrost min. 272 km/h, hitrost vzpenjanja min. 137 m / min, možnost lebdenja na višini 1220 m pri temperaturi zraka + 35 ° C, trajanje leta s polno obremenitvijo pa naj bi bilo 2,3 ure. Ena glavnih zahtev programa UTTAS je bila možnost nalaganja helikopterja na transportno letalo C-141 Starlifter ali C-5 Galaxy brez zapletenega razstavljanja. To je določilo dimenzije helikopterja (predvsem višino) in izsililo uporabo zložljivega glavnega rotorja, repa in podvozja z možnostjo kompresije (spuščanja).
Na razpisu sta sodelovala dva ponudnika: Sikorsky s prototipom YUH-60A (model S-70) in Boeing-Vertol z YUH-61A (model 179). Oba prototipa sta na zahtevo vojske uporabljala motorje General Electric T700-GE-700 z največjo močjo 1622 KM. (1216 kW). Sikorsky je izdelal štiri prototipe YUH-60A, od katerih je prvi poletel 17. oktobra 1974. Marca 1976 so bili trije YUH-60A dostavljeni vojski, Sikorsky pa je uporabil četrti prototip za svoje teste.
23. decembra 1976 je bil Sikorsky razglašen za zmagovalca programa UTTAS in prejel pogodbo za začetek majhne proizvodnje UH-60A. Novi helikopter so kmalu preimenovali v Black Hawk. Prvi UH-60A je bil predan vojski 31. oktobra 1978. Junija 1979 je helikopterje UH-60A uporabljala 101. bojna letalska brigada (BAB) 101. zračno-desantne divizije zračno-desantnih sil.
V potniški konfiguraciji (3-4-4 sedeži) je UH-60A lahko prevažal 11 popolnoma opremljenih vojakov. V sanitarno-evakuacijski konfiguraciji je po demontaži osmih potniških sedežev nosil štiri nosila. Na zunanji kljuki je lahko prevažal tovor, težak do 3600 kg. En sam UH-60A je lahko na zunanjem kavlju nosil 102 mm havbico M105, ki je tehtala 1496 kg, v pilotski kabini pa celotno štiričlansko posadko in 30 nabojev. Stranska okna so prilagojena za namestitev dveh 144-mm mitraljezov M-60D na univerzalne nosilce M7,62. M144 je lahko opremljen tudi s 7,62 mm strojnicama M240D/H in M134 Minigun. Dve 15-mm mitraljezi GAU-16 / A, GAU-18A ali GAU-12,7A je mogoče namestiti v tla transportne kabine na posebnih stebrih, usmerjenih ob straneh in streljati skozi odprto nakladalno loputo.
UH-60A je opremljen z radijskimi postajami VHF-FM, UHF-FM in VHF-AM/FM ter sistemom za identifikacijo tujcev (IFF). Glavno sredstvo zaščite so bili univerzalni toplotni in protiradarski ejektorji kartuš M130, nameščeni na obeh straneh repne letve. Na prelomu 80. in 90. let prejšnjega stoletja so helikopterji prejeli radarski opozorilni sistem AN / APR-39 (V) 1 in aktivno infrardečo postajo za motenje AN / ALQ-144 (V).
Helikopterji UH-60A Black Hawk so bili proizvedeni v letih 1978-1989. Takrat je ameriška vojska prejela približno 980 UH-60A. Trenutno je v tej različici le okoli 380 helikopterjev. V zadnjih letih so vsi motorji UH-60A prejeli motorje T700-GE-701D, enake tistim, ki so nameščeni na helikopterjih UH-60M. Vendar zobniki niso bili zamenjani in UH-60A nima koristi od presežne moči, ki jo ustvarijo novi motorji. Leta 2005 je bil načrt za nadgradnjo preostalih UH-60A na standard M opuščen in sprejeta je bila odločitev za nabavo novih popolnoma novih UH-60M.
